Blog pomagaj: Od Trumpa prek Katalonije do Kenije

Ker po »starem koledarju«, kakor včasih v Rusiji še koga slišiš reči, novo leto še ni nastopilo, čas za letne inventure še ni potekel. Zato bi veljalo omeniti še en nepopisni uspeh, ki ga je, vsaj če verjamemo našim vodilnim medijem in zahodnim politikom, lani Rusija dosegla na mednarodnem prizorišču. »Milijon kopejk« vredno vprašanje: povejte ime države, ki je imela v zadnjem času kakršnekoli volitve, v katere se Rusom ni uspelo vmešati?

Da je v ameriško Belo hišo Kremelj skorajda postavil svojega »sibirskega kandidata« (in slovenskega zeta) Donalda Trumpa, bo verjelo vse več ljudi, dokler se bo nadaljevala zgodba o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve, ki postaja toliko bolj napeta, kolikor manj dokazov ima zanjo pripovedovalec. Ker doslej prepričljivih dokazov ni nihče še zares pokazal, se ne gre čuditi temu, zakaj so vse te zgodbe tako berljive. Je pa res, da včasih kot kaka črna ovca tudi v kak resen vodilni zahodni medij zaide zapis, ki vrže senco dvoma na same temelje običajnih novinarskih »poročil«, iz katerih je tisti pridevnik »domnevno« pred »ruskim vmešavanjem v ameriške volitve« že zdavnaj zletel ven. Tak je vsekakor članek v zadnji številki ugledne revije London Review of Books, v katerem avtor, zelo poenostavljeno rečeno, pokaže, kako si je vrhuška ameriške demokratske stranke raje izmislila »zunanjega sovražnika«, kakor da bi se zamislila nad porazom svoje kandidatke in zlasti krizo znotraj stranke, ki izgublja svoje tradicionalne volivce.

A če gre verjeti zahodnemu »novoreku«, so bile ZDA le ena od najbolj odmevnih žrtev napadov po površini največje države na svetu, ki jo je prejšnji ameriški predsednik Barack Obama tako nespametno podcenil, da jo je imenoval »zgolj regionalna sila«. Pozornejši spremljevalci svetovnega dogajanja bodo na seznam ruskih žrtev poleg naše mogočne čezatlantske partnerice vpisali še: Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo, Španijo, Nizozemsko, Norveško, Dansko, Švedsko Bolgarijo, Črno goro in Kenijo. Da, prav ste prebrali. Po poročanju budne zahodne sedme sile je tudi v to afriško državo že stopila noga ruskih hekerjev. V Keniji je Moskva menda uporabila res premeteno taktiko dvojne prevare. Če gre verjeti britanskemu časniku Times (kar je v primerih njihovega poročanja o Rusiji najbrž odvečno vprašanje), potem se Rusi v kenijski volilni proces vmešavajo tako, da prek družbenih omrežij in zbiralnikov spletnih »lažnih novic« širijo obtožbe, da se v demokratični sistem glasovanja v Keniji vmešavajo Britanci in Američani.

Nič čudnega, da so se nad takšno umazano afriško igro Kremlja močno razburili v Londonu, kjer so se nekateri tako ali tako že začeli spraševati, ali bi jim bilo res treba zdaj trpeti vse to poniževanje pred Brusljem, saj se jim morda sploh ne bi bilo treba odcepiti od Evropske unije, če se ne bi v volitve vmešala sama Rusija. Da je nad tem zelo zaskrbljena, je sredi novembra potožila britanska ministrska predsednica Theresa May. Tudi prvi mož britanske diplomacije Boris Johnson je prepričan, da se je Rusija vmešala v glasovanje o brexitu, a njen poseg je bil »neuspešen«, je povedal med nedavnim obiskom v Moskvi. Kakor da bi hotel reči: če bi Rusi posredovali uspešno, bi bilo Združeno kraljestvo še vedno trdno znotraj Unije.

To, kako uspešni so bili ruski načrti na nemških parlamentarnih volitvah in kdo je bil tam »kremljevski kandidat«, ni jasno, čeprav so en mesec pred septembrskim glasovanjem v Berlinu opozarjali na povečano aktivnost ruskih posebnih služb in njihove načrte, da bi se s propagandno vojno vpletli v volitve. Prav tako ni jasno, ali v Kremlju to, da Nemcem vse doslej še ni uspelo sestaviti vlade, štejejo za uspeh ali neuspeh. V Nemčiji so imeli analitiki večje težave z iskanjem ruskih »marionet« ali »trojanskih konjev« kakor v kaki Franciji, kjer je bilo vsem od vsega začetka jasno, da so se v tamkajšnje predsedniške volitve Rusi vmešali zgolj zato, da bi na oblast spravili svojo kandidatko Marie Le Pen. Ni jim uspelo. »Republika« je preživela umazano igro Rusov, da bi z lažnimi novicami očrnili Emmanuela Macrona, kakor so se med predvolilno kampanjo glasile obtožbe iz štaba kasnejšega zmagovalca volitev.

V sosednji Španiji, kjer jim v Kataloniji nekdo vztrajno pripravlja »krimske dogodke«, je niso tako dobro odnesli. Kakor je še na začetku novembra zagotavljal španski zunanji minister Alfonso Dastis, je sam videl dokaze, da ruski hekerji prek lažnih spletnih računov aktivno poskušajo »destabilizirati« stanje ne le v njegovi državi, temveč po vsej EU. Po njegovih besedah je destabilizacija po Evropi v interesu Rusije, saj se ne počuti »udobno«, če se ji zoperstavlja »enotna« EU. Zato so njihovi kibernetski napadi menda postali že tako siloviti, da so »postali grožnja za našo demokracijo«, je lani februarja opozoril vodja nizozemske obveščevalne službe Rob Bertholee. Po njegovih besedah je Nizozemska doživela na stotine napadov ruskih hekerjev, ki so se poskušali dokopati do tajnih podatkov, njihova dejavnost pa da lahko vpliva na delovanje parlamenta in sprejemanje vladnih odločitev. »Nizozemska je v središču pozornosti ruskih posebnih služb. Rusija izrablja elektronska sredstva za vplivanje na procese sprejemanja odločitev in javno mnenje,« je sredi novembra izjavila nizozemska notranja ministrica Kajsa Ollongren.

Podobne očitke je bilo slišati iz Norveške. Na Danskem so ruske hekerje obtožili, da so brali elektronsko pošto uslužbencem obrambnega ministrstva, švedski diplomatski predstavniki pa so že eno leto pred njihovimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo letos septembra, izražali zaskrbljenost, da se bo vanje vmešala Moskva. To je menda hotela narediti tudi na Malti, a so na zlobne ruske namene agenti britanske MI6 in ameriške Cie svoje malteške kolege še pravočasno opozorili, kakor so maja poročali nekateri zahodni mediji. V Bolgariji so Rusijo obtožili, da se je vpletla celo v njihove lokalne volitve. Kar ni nič v primerjavi s tem, v kar se je Moskva domnevno vpletla v Črni gori. Tamkajšnje oblasti trdijo, da so ruske specialne službe podpirale opozicijo, ki je nasprotovala vstopu države v Nato, hkrati pa da so sodelovale pri načrtovanju poskusa atentata na prejšnjega črnogorskega premiera Mila Đukanovića.

Pred dnevi so prišla iz Washingtona sveža svarila, da se je Moskva vpletla tudi v volitve v Mehiki. Če bi bile vse te obtožbe resnične, postaja seznam držav, v katerih si je Rusija izborila pravico, da tudi sama sodeluje pri odločanju, impresiven. Nekako je že stvar mednarodnega prestiža, da se na njem pojaviš. Če te na njem ni, to pomeni, da na mednarodnem prizorišču nič ne pomeniš. To pa ni dobro, saj škodi tako tvoji mednarodni podobi kot ponosu oziroma samodojemanju domorodcev. Zato si je včasih bolje kakega ruskega hekerja izmisliti kakor dopustiti tako ponižanje, da te začnejo ostale žrtve velike ruske hibridne vojne gledati zviška, ker si tako nepomemben in nezanimiv, da te še zadnja hekerska »sobaka« ne povoha.