Tiskane izdaje
Ameriški sociologi so že pred leti ugotovili, da bi se nasilje v urbanih okoljih bistveno zmanjšalo, če bi se ljudje poznali med seboj in se pogovarjali. Nekoga, s katerim si imel vsaj bežen stik, boš pač težje prerešetal s strelnim orožjem, ki ga je na oni strani luže več kot na pretek. Isto velja tudi za Ukrajino in mednarodni konflikt, ki ga je ta gospodarsko komajda še obstoječa država zakuhala. A v nasprotju s to zdravorazumsko logiko so se tako tisti, ki so z zahodno sponzoriranim udarom prevzeli oblast v Kijevu, kot njihovi zahodni pokrovitelji odločili, da bodo namesto moči argumentov raje uporabili argument moči. Ob takšni podpori zahodnih medijev, ki zdaj pretakajo krokodilje solze nad pobitimi Palestinci v Gazi, za trpljenje vzhodnoukrajinskih »Untermenschev« pa jim je čisto vseeno, jim to ni bilo težko storiti.
Namesto da bi se novi oblastniki posedli za isto mizo z »vzhodnjaki«, katerih »napaka« je bila sprva le ta, da so drugače mislili, Zahod pa pogovoril z voditelji Rusije, ki sosedo dobro pozna, saj jo je gospodarsko, pa tudi politično subvencionirala vse od propada Sovjetske zveze, so raje pokazali oholo vzvišenost. V Evropi, ki jo je bila namestnica ameriškega zunanjega ministra Victoria Nuland ob začetku krize povsem upravičeno poslala nekam, je to bržkone odraz pudeljskega odnosa do velikega brata na drugi strani Atlantika, ki se je z britanskega otočja v zadnjih letih razširil po vsej celini. Za ameriško aroganco pa je več možnih razlogov. Prvi je najbrž ta, da je ves svet postal ujetnik ameriških predvolilnih kampanj, ki se zdaj po pravilu začenjajo že veliko prej, preden se prejšnje končajo. Potem pač morajo trenutni demokratski oblastniki na ameriških televizijskih pralnicah možganov dokazovati svojo odločenost pred takšnimi notoričnimi obsedenci, kakor je nekdanji republikanski predsedniški kandidat John McCain, ki bi − vsaj sodeč po zgodovini njegovih populističnih izjav − že zdavnaj zbombardiral polovico sveta.
Drugi možni razlog je še bolj skrb vzbujajoč. Kaj pa če so ameriški voditelji zgolj nevedni in neizobraženi, hkrati pa tako polni samih sebe in narcisoidne zagledanosti v domnevno ameriško večvrednost, da jim niti ni nerodno, če to tudi javno kažejo? Spomnite se samo nekdanje zunanje ministrice Hillary Clinton, ki je menda hotela »resetirati« odnose z Moskvo, potem pa je svojemu ruskemu kolegu Sergeju Lavrovu izročila napis, na katerem so njeni umni strokovnjaki za Rusijo namesto »ponovni zagon« napisali »preobremenitev«. Še lepši primer je bil nedavni intervju ameriškega predsednika Baracka Obame za britansko revijo Economist. V njem je o Rusiji spregovoril le nekaj stavkov, a so bili vsi po vrsti skregani z dejstvi.
»Rusija ne proizvaja ničesar,« je bila prva neresnica, ki jo je povedal Nobelovi nagrajenec za mir. Po podatkih ruske centralne banke je Rusija lani izvozila za 593 milijard dolarjev proizvodov in storitev. Sicer so več kot polovico (355 milijard dolarjev) zaslužili s prodajo nafte in plina, ki ju res ni treba proizvajati, toda preostali dobiček jim je prinesla prodaja drugih reči, med drugim tudi oborožitve, ki so jo za 15,7 milijard dolarjev prodali v 60 držav po svetu.
»Priseljenci ne hitijo v Moskvo v iskanju novih priložnosti,« je bilo drugo »dejstvo«, ki ga je navedel prvi temnopolti predsednik v ameriški zgodovini. Po podatkih Združenih narodov je Rusija po ZDA druga najbolj priljubljena destinacija svetovnih pribežnikov, samo lani pa se je po podatkih zvezne migracijske službe v državo priselilo 420.000 novih imigrantov. V zadnjem desetletju se je pritok prišlekov iz nekdanje Sovjetske zveze početveril, je pred kratkim za rusko državno televizijo Russia Today, ki oddaja v angleškem jeziku, povedala namestnica ruskega trgovinskega ministra Ljubov Elcova. Zaradi navala emigrantov se je povečalo tudi število ruskih nacionalističnih skrajnežev, njihovo nejevoljo pa spretno izkoriščajo tudi takšni ksenofobi, kakor je na Zahodu nadvse priljubljeni opozicijski »voditelj« Aleksej Navalni.
»Pričakovana življenjska doba ruskega moškega je 60 let,« je še ugotovil Obama. Če bi to rekel v času še enega zahodnega ljubljenčka, ranjkega ruskega predsednika Borisa Jelcina, bi njegove besede držale, saj je sredi 90. let prejšnjega stoletja uradna statistika ugotavljala, da ruski moški v povprečju doživijo le 58 let. Tudi če bi dejal, da ni visoka, se ne bi dosti zmotil, saj je trenutno po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije nekaj več kot 64 let. Kakor je za agencijo Forbes izračunal pronicljivi Mark Adomanis, se je poglavar Bele hiše uštel le za osem odstotkov. A če bi s tako »malenkostno« napako opisali njegovo lastno kariero, bi ugotovili, da je postal 41., ne pa 44. ameriški predsednik, da je na volitvah leta 2012 prejel 47, ne pa 51 odstotkov glasov ameriških volivcev, in da se je rodil leta 1957, ne pa 1961.
»Število prebivalstva se zmanjšuje,« je bila še zadnja neresnična trditev, ki si jo je privoščil tako imenovani voditelj svobodnega sveta. »Očitno se nobenemu [od njegovih raziskovalcev in pomočnikov] ni ljubilo narediti nekaj osnovnih poizvedb na Googlu,« se je ponorčeval Adonis. Po javno dostopnih demografskih podatkih se število ruskih prebivalcev povečuje že vse od leta 2009.
Praznoglava, a napihnjeno samovšečna ignoranca utegne biti eden od razlogov, zakaj nas ZDA potiskajo v vojno z Rusijo. Če drži ta razlaga, potem bo »jenkijem« mogoče kdo kdaj po krščansko še odpustil, ker pač niso vedeli, kaj delajo. Vendar se nekateri bojijo, da je njihov razlog bolj premišljen. Kaj pa če to delajo nalašč? Tako kot so to počeli pred napadom na Irak? In je bila tista diplomatsko-prevajalska polomija političarke, ki se utegne še zavihteti na ameriški prestol, zgolj freudovski zdrs jezika? Čeprav so v Washingtonu govorili, da si želijo »ponovnega zagona« (perezagruzke) odnosov z Moskvo, so dejansko delali vse, da bi prišlo do takšne preobremenitve (peregruzke), trenja in kratkega stika med nekdanjima hladnovojnima sovražnicama, da so pregorele vse varovalke. Če bi bilo to res, potem jim tisti, ki bodo postali žrtve te cinične geostrategije, ne bodo mogli nikoli odpustiti.
