Tiskane izdaje
Odkar je popolno oblast v tej vzhodnoevropski državi z več kot 38 milijoni prebivalcev prevzela populistično-nacionalistično-desničarska stranka Zakon in pravičnost, ki jo vodi sivi kardinal poljske politike Jarosław Kaczyński, se je marsikaj spremenilo. Tako pri njih doma kot v njihovih odnosih do tujine.
Ne le da so se morali zaradi poljske »lustracije« pravne države prebuditi »bruseljski inkvizitorji«, kakor je vodilne predstavnike Evropske unije poimenoval idejni oče sedanje poljske revolucije in veteran tovrstnih ukrepov pri sebi doma, madžarski premier Viktor Orbán. Še bolj so se poslabšali poljski odnosi s tradicionalno regionalno nasprotnico Rusijo, kar je bilo pričakovati, saj je »kardinal« še zdaj prepričan, da je smrt njegovega brata dvojčka in takratnega poljskega predsednika Lecha Kaczyńskega na nebu nad Rusijo zakrivila nekakšna zarota med Kremljem in prejšnjimi poljskimi oblastmi.
Mednarodni analitiki so imeli prav tako prav, ko so po zadnjih poljskih parlamentarnih volitvah napovedovali, da se v obdobju zadnje, še vedno trajajoče poljske »perestrojke« ne bodo nič kaj bolj spodbudno razvijali tudi odnosi med Poljsko in njeno drugo zgodovinsko »prijateljico« Nemčijo.
Čeprav so razlogi za zaostrovanje poljskih odnosov do sil, med kateri je vkleščena, različni, se zdi, da nova zunanjepolitična strategija Varšave sledi staremu dobremu reklu »Čisti računi, dobri prijatelji«. In po mnenju sedanjih poljskih oblasti imata tako Nemčija kot Rusija še veliko neplačanih računov. Poljski sicer ne gre slabo, tudi letos ji napovedujejo gospodarsko rast, hkrati pa je tudi največja prejemnica iz skupne malhe Evropske unije, saj se ji v sedanjem proračunskem obdobju 2014−20 iz bruseljskih skladov obeta 77,6 milijarde evrov za infrastrukturne projekte, razvoj revnejših regij in izboljšanje gospodarske konkurečnosti.
A proračunu bi prav prišlo še dodatnih skoraj 42 milijard evrov, kolikor po izračunu poljskega parlamenta znaša škoda, ki jo je nacistična Nemčija povzročila Poljski med drugo svetovno vojno. Takšna je bila vsaj inventura poljskih zakonodajnih oblasti, v vladi pa so prepričani, da bi morala biti nemška odškodnina še višja. »Nemčija bi morala Poljski plačati vsaj bilijon dolarjev reparacij, če ne več,« je pred enim mesecem v radijskem pogovoru povedal poljski zunanji minister Witold Waszczykowski.
»Nikakršnih pravnih podlag ni, da bi se lahko Nemčija izognila plačilu. Nujno je delovati postopoma in proces razdeliti na etape. Zdaj je postopek v parlamentarni obravnavi in smo tik pred tem, da se začnejo uradni koraki poljske države,« je konec septembra Kaczyński povedal za poljski tednik Sieci Prawdy. Po njegovih besedah »se postopek razvija, ne bomo se mu odpovedali«. »Sivi kardinal« je napovedal, da bo Varšava vprašanje nemških reparacij sprožila na globalni ravni in iz njega naredila »mednarodni problem«. »Ne moremo se strinjati s tem, da bi vse zlo in zločini druge svetovne vojne zvedli zgolj na holokavst,« je dodal voditelj poljske vladajoče stranke.
V Varšavi trdijo, da je po vojni Poljska v primerjavi z drugimi žrtvami nacistične okupacije dobila zelo majhno odškodnino, le okoli 600 milijonov nemških mark, kriva za to pa da je Moskva, ki je leta 1953 »vazalsko« Varšavo prisilila, da se je odpovedala reparacijam. A Rusije ne krivijo le za neizplačilo nemških reparacij. »Rusi morajo tudi nositi odgovornost za to, kar so oni storili Poljski,« je na začetku septembra izjavil namestnik poljskega pravosodnega ministra Patryk Jaki. Skupaj s poslanci vladajoče stranke je novinarje spomnil, da se je leta 1921 Sovjetska zveza v podpisu mirovnega sporazuma iz Rige, s katerim se je končala rusko-poljska vojna (za Belorusijo) zavezala, da bo Poljski plačala »30 milijonov zlatih rubljev«. Ker ta tega ni nikoli storila, polski politiki napovedujejo, da bo Varšava ta dolg izterjala od njene pravne naslednice Rusije.
Tako kot v Nemčiji, kjer je parlamentu skupina pravnih strokovnjakov pripravila posebno poročilo, so tudi v Rusiji poljske zahteve, da bi finančno »popravili« zgodovino, zavrnili kot neutemeljene. Poslanec zgornjega doma ruskega parlamenta Aleksej Puškov je »poljsko elito« obtožil, da doslej ni predstavila še niti ene ideje, ki bi bila usmerjena v prihodnost, ampak je obsedena zgolj s preteklostjo in nacionalnimi kompleksi. Njegov senatorski kolega Vladimir Džabarov pa je poljske oblasti opozoril, da bi lahko po enaki logiki tudi Moskva zahtevala od Varšave odškodnino, ker so leta 1612 poljski vojaki napadli Rusijo.
Češki komentator Vladislav Svoboda je prepričan, da je Poljska povsem upravičena do izplačila sovjetskih »reparacij«. Po njegovih besedah je Sovjetska zveza, ki ima na vesti 300.000 Poljakov, 17. septembra 1939 kot agresorka zahrbtno napadla Poljsko, po »osvoboditvi« leta 1945 pa ji je uspelo v dveh letih iz Poljske odpeljati več kot 40 odstotkov vse težke industrije.
»Nekateri Poljaki pravijo, da bi morale biti ruske reparacije celo višje od nemških,« je Svoboda konec septembra napisal v komentarju za češko revijo Pravý prostor. A naslednica Sovjetske zveze bi morala po njegovem mnenju plačati tudi za preostale grehe, ki jih je njena predhodnica zagrešila na »okupiranih ozemljih«. »Saj ne govorim, da nam je Sovjetska zveza postavila komuniste na oblast. Toda v 20 letih sovjetske okupacije je bilo ubitih več kot 200 ljudi, naše gospodarstvo pa je utrpelo milijardno škodo,« je ugotovil češki komentator. Navedel je vladne izračune, da je samo do začetka novembra 1989 sovjetska vojska Češki povzočila škodo, ki bi po današnjih izračunih znašala več kot 2,3 milijarde evrov.
»Nedvomno je treba slediti pobudam Poljske, saj če se k njim pridružijo še baltske države, bo Rusom še trda predla,« je Svoboda sklenil svoj komentar.
