Tiskane izdaje
V Rusiji so pripadniki pravoslavno fundamentalistične civilne družbe že večkrat fizično napadli umetniška dela, ki so po njihovem mnenju bogoskrunska. Cerkev sicer licemerno obsoja nasilje, hkrati pa je polna razumevanja za po njenem mnenju upravičeno ogorčenje verujočih nad umetnostjo, ki žali njihova verska čustva. Tudi ruska država se je doslej praviloma postavila na stran »užaljenih« vandalov.
Napadi na umetnost in kulturno dediščino so najbrž stari toliko kot same njihove tarče. Največkrat so bili namerni, včasih pa kako umetniško delo kdo poškoduje tudi povsem po naključju, kakor se je to prejšnji konec tedna zgodilo 12-letnemu tajvanskemu dečku na tamkajšnji postavitvi gostujoče razstave o Leonardu da Vinciju, ki je bila pred dvema letoma na ogledu tudi na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. Fant se je spodtaknil in z roko skorajda preluknjal 350 let staro sliko mojstra Paola Porpore, ki bi menda na trgu dosegla ceno okoli poldrugega milijona dolarjev. Podobno smolo je imel pred devetimi leti moški, ki je v Fitzwilliamovem muzeju v Cambridgeu stopil na lastno vezalko in telebnil na tri 300 let stare kitajske vaze, ali obiskovalka newyorškega metropolitanskega muzeja, ki je leta 2010 med padcem naredila petnajstcentimetrsko luknjo v več kot 100 milijonov dolarjev vredno sliko Igralec Pabla Picassa.
Tiste posameznike, ki namerno uničujejo umetniška dela, običajno razglasijo za duševno motene. Nemara najbolj razvpitega med njimi, zdaj že pokojnega Nemca Hans-Joachima Bohlmanna, so poskušali ozdraviti v različnih ustanovah. Niso bili pretirano uspešni, saj je Bohlmannu uspelo v letih 1977-2006 narediti za skoraj 140 milijonov evrov škode na več kot 50 platnih, ki so jih izdelali mojstri, kot so Dürer, Rembrandt in Rubens. Najbolj zaželena tarča tovrstnih »norcev« je še vedno da Vincijeva Mona Lisa, ki jo zdaj v pariškem Louvru varuje neprebojno steklo in je nasploh eno najbolj varovanih umetniških del na svetu. Motivi napadalcev so različni, osebni, politični ali »estetski«, saj je bilo med njimi tudi nekaj umetnikov, ki so hoteli z oskrunjenjem mojstrovin svojih kolegov ustvariti novo »umetnino«. Tako je razvpiti ruski art aktivist Aleksandr Brener leta 1997 prek slike Suprematizem Kazimirja Maljeviča z zeleno barvo nakracal simbol za ameriški dolar, na sodišču, ki ga je obsodilo na pet mesecev zapora, pa se je zagovarjal, da je bil to njegov način dialoga s pokojnim avtorjem Črnega kvadrata.
A to so posamični »norci«, trenutno pa je po svetu več ogorčenja zaradi organiziranih uničevanj kulturne in umetniške dediščine, ki jih izvajajo fundamentalistične ideološke skupine, zlasti »islamski« skrajneži. Marca 2001 so svet pretresli posnetki iz Afganistana, kjer so talibi zagrešili enega od največjih zločinov proti svoji lastni zgodovini, ko so z razstrelivom vrgli v zrak ogromna, 1500 let stara Budina kipa. Njihovi ideološki »sorodniki« iz Islamske države zdaj počnejo še hujše stvari, takšne, da jih je generalna direktorica Unesca Irina Bokova (po zgledu na »etnična čiščenja«, kar je nekakšen novodobni evfemizem za genocid) poimenovala »kulturno čiščenje«. Tega ti sunitski fundamentalisti izvajajo temeljito. Na območjih, ki so jih zasedli, niso do tal porušili le krščanskih hramov, uničujejo tudi »konkurenčne« šiitske džamije, svetišča in grobove, pravi »holokavst« nad svetovno kulturno dediščino pa so povzročili v starodavnih iraških oziroma asirskih mestih Nimrud in Hatra.
Ta sodobni ikonoklazem ni nič novega, zlasti pa ni tuj zahodni civilizaciji oziroma njeni vladajoči religiozni ideologiji krščanstvu, ki je skoz zgodovino od vsega začetka pa prek Bizanca in protestantizma tovrstne metode uporabljala za »kulturno čiščenje« tako svoje poganske kot tudi nepravoverne krščanske dediščine. Večino muslimanov, čeprav ne vseh, moti že zgolj upodabljanje njihovih božanstev, pravo ogorčenje in izbruhe nasilja pa med njimi izzovejo upodobitve, ki se jim (pa ne le njim) zdijo žaljive. Do tovrstnega ogorčenja imajo razumevanje tudi krščanski voditelji, čeprav nasilne odzive na žaljenje verskih čustev obsojajo. Nekako tako je bilo vsaj razumeti katoliškega poglavarja, ko je komentiral poboj francoskih karikaturistov z revije Charlie Hebdo.
Podobno se v zadnjih dnevih odzivajo v Ruski pravoslavni cerkvi na napad pravoslavnih fanatikov iz »civilnodružbene« organizacije Božja volja, ki so pred desetimi dnevi napadli razstavo z naslovom »Skulpture, ki jih ne vidimo« v znani moskovski galeriji Manež in uničili oziroma resno poškodovali štiri razstavljena dela velikega kiparja (pa tudi slikarja in pesnika) Vadima Sidura, ki so ga razglašali za sovjetskega Henryja Moorea. Zaradi po njihovem svetem prepričanju »bogokletnih« del jih je zagrabil podoben gnev kot tistega katoliškega duhovnika, ki je davnega leta 1880 na Dunaju s kislino uničil razstavljeni deli ruskega umetnika Vasilija Vereščagina z dovolj povednima naslovoma: Sveta družina in Kristusov vnebohod. »To je bogokletna razstava. Hočemo, da jo zaprete. V glavnem razstavnem prostoru naše države nočemo takšnega umazanega, ostrega norčevanja nad Jezusom Kristusom in svetniki!« je kričal voditelj Božje volje, 26-letni Dmitrij Corionov z nadimkom Enteo, ko je 14. avgusta s peščico svojih ovac vdrl v Manež, začel uničevati skulpure iz Sidurovega ciklusa »101 gravura na večne teme«, njegova pomočnica pa se je lotila razbijanja linorezov z upodobljenim golim Kristusom.
V očitnem nasprotju z grobim odzivom na razvpiti performans pankeric iz skupine Pussy Riots je bila policija tokrat zelo nežna. A država je bila do pravoslavnih skrajnežev, pripadnikov ruske Islamske države, kakor je napadovalce poimenoval komentator radia Eho Moskve Vladimir Vartolomejev, doslej precej bolj prijazna kot do tistih, ki domnevno žalijo njihova verska čustva. Ko je podobna nekulturna drhal povsem uničila razstavo z naslovom »Oprezno, religija«, ki so jo pred desetimi leti postavili v moskovskem Muzeju Andreja Saharova, je sodišče zaradi pomanjkanja dokazov vse napadalce oprostilo, organizatorji razstave pa so morali plačati visoko kazen, ker so menda žalili verska čustva občanov. Tokrat jo ruski »talibi« najbrž ne bodo tako poceni odnesli, saj so zaradi uničenih del v tujini proslavljenega, v domovini pa do perestrojke načrtno povsem zapostavljenega mojstra, pobesneli direktorji največjih ruskih muzejev in napisali ostro pismo, v katerem zahtevajo kazensko odgovornost za napadalce, policija pa je pod pritiskom javnosti morala naročiti strokovno oceno o povzročeni škodi.
Pred dnevi so v Rostovu na Donu obsodili ukrajinskega filmskega režiserja Olega Sencova na 20 let strogega zapora, ker je menda sodeloval pri požigu prostorov proruskih organizacij na Krimu in uničenju enega od tamkajšnjih kipov revolucionarnemu voditelju Leninu, ki jih je po Ukrajini kljub napadom novodobnih ukrajinskih nacionalističnih »talibov« še vedno veliko. V primerjavi s škodo, ki so jo ruski umetnosti, kulturi, zgodovini in dediščini povzročili novodobni verski fanatiki, je hudodelstvo Sencova res zanemarljivo.
