Tiskane izdaje
Bili so časi, ko so se politične stranke delile na leve in desne, progresivne in konservativne, politično bolj ali manj liberalne ter ekonomsko liberalne in socialno zavedne. In tako so njihove kandidate, ki so se potegovali za najpomembnejše položaje v državi, tudi opisovali tako domači kot tuji mediji. Nič več ni tako v teh postmodernih, postpolitičnih časih, ko je ideologija izumrla oziroma ena sama prevzela monopol, oznaka »socialdemokratska« ali celo »socialistična« v imenu stranke pa ne pomeni več niti tega, da se njeni člani zavzemajo vsaj za malo bolj človeški obraz sedanjega »naravnega« kapitalističnega stanja.
Temu stanju so se morali prilagoditi tudi mediji. A ker smo hkrati tudi v časih, ko je sedma sila trdno prepričana, da mora svojemu občinstvu raztolmačiti dogajanja po svetu nadvse na kratko in čim bolj preprosto, bi se ob pomanjkanju tradicionalnih oznak za politične opredelitve znašla v veliki zadregi, če se ne bi na njeno srečo spet razvnela hladna vojna in ... zastarele družboslovne koncepte je zamenjal novi. In če pogledate v zadnjem času zgolj medijske naslove, boste videli, da se zdaj na volitvah širom po svetu spopadajo večinoma le še »proruski« kandidati in tisti, ki to niso oziroma so »naši«. Od bližnje Črne gore, kjer so »proruski« menda hoteli celo izvesti državni udar, do ZDA, kjer je kljub goreči protikampanji tistih medijev, ki so nekoč veljali za vodilne, novi predsednik postala »Putinova marioneta« Donald Trump. A kakor smo videli na začetku tega tedna, je bil to le začetek, saj so nas v ponedeljek zbudili grozeči naslovi, da sta tako v Bolgariji kot v Moldaviji v drugem krogu predsedniških volitev zmagala »proruska« kandidata.
Včasih je bila na Zahodu ena od ultimativnih groženj: »Rusi prihajajo«. Ne le v času Sovjetske zveze, tudi po njenem zlomu, ko so tanke zamenjale banke. S protiruskimi sankcijami nam je te napade uspelo malo ublažiti, a kaj nam to pomaga, ko zdaj Putin namesto pravih Rusov pošilja nadomestke: »proruske«. A to samo po sebi še ne bilo tako grozno, če bi zavedno ljudstvo na volitvah te podtaknjence z gnusom zavrnilo, toda na naše veliko presenečenje dobijo podporo večine volivcev − ki so seveda bodisi neozaveščeni bodisi zgolj nedolžne žrtve razbesnele kremeljske hibridno-propagandne vojne. Velika nevarnost nam grozi, če nam ne bo do časa uspelo ozavestiti francoskega ljudstva oziroma ga zaščititi pred Putinovo propagando, saj nas lahko lepega jutra zbudijo naslovi, da je na volitvah v Franciji zmagala »proruska« Marine Le Pen. Da raje ne pomislim na grozo, ki jo utegnejo doživeti moji avstrijski novinarski kolegi, če jim ne bo uspela težavna razvetljevalska naloga in bodo morali v svojih redakcijah sredi »liberalnega otoka«, »našega« Dunaja, povolilna poročila najprej opremljati z naslovi o zmagi »proruskega« svobodnjaškega predsedniškega kandidata, dve leti po tem pa še o podobnem uspehu njegove »proruske« stranke na parlamentarnih volitvah.
A tisto, kar se dogaja daleč, ni nikoli tako nevarno kot tisto, kar nas lahko še čaka tudi doma. Sam bi se pripravil na čase, ko se bo vaš otrok ves ogorčen vrnil iz šole in se razburjal, da je na volitvah za predsednika razreda »proruski« kandidat s pomočjo neusmiljene hibridne vojne prepričljivo premagal »prozahodnega« tekmeca.
