Tiskane izdaje
Včasih človeku res postane slabo, če mora, pa čeprav zgolj po profesionalni dolžnosti, spremljati zahodna množična trobila, zlasti televizije, čeprav mu običajno tudi izumirajoči tiskani dinozavri ne vzbujajo kaj bolj lagodnih občutkov. Sploh če ta gledalec ali bralec medtem, ko se ti mediji trudijo »uravneteženo« poročati o kaki tragediji, ki se ni pripetila na njihovem terenu, pošilja po vseh mogočih kanalih sporočila v daljni Sankt Peterburg, v katerih stare dobre prijatelje sprašuje, ali je z njimi vse uredu, ali je bil kdo od njihovih bližnjih ali znancev v tistem nesrečnem vagonu podzemne železnice, kjer je eksplodirala bomba, v terorističnem napadu pa je umrlo 14 ljudi.
Klobuk dol pred takšnimi, kakor je Klaus-Dieter Frankenberger iz nemškega časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je v svojem komentarju ponedeljkov teroristični napad v ruski »severni prestolnici« postavil v vrsto sorodnih zločinskih dejanj po zahodnem svetu in ga izenačil z dogodki, ki so se pred dvema tednoma zgodili v Londonu, decembra v Berlinu, julija v Nici in še prej v Bruslju in Parizu. Takšne solidarnosti ni bilo opaziti v zahodni »javnosti«, kolikor to predstavljajo različna nova družbena virtualna shajališča in čvekališča, katerih uporabniki v takšnih trenutkih običajno padejo v pravo množično histerijo izražanja sočutja do žrtev (pa tudi mržnje do storilcev) in svoje portrete na socialnih medijih barvajo v nacionalne zastave držav, v katerih so odjeknili teroristični napadi.
A še večjo razliko v odnosu med katastrofami, ki prizadenejo »nas«, in tistimi, ki doletijo »druge«, je bilo tudi tokrat opaziti v zahodnih tradicionalnih medijih. Tako je ameriška zasebna televizija CNN takoj podvomila, ali je res šlo za pravi teroristični napad ali zgolj za »lažno operacijo«, za katero so stale ruske specialne službe. Njihovi kolegi na britanski javni BBC niso zaostajali v podobnih teorijah zarote, ko so napad povezovali z nedavnimi protivladnimi demonstracijami proti korupciji in špekulirali, kako bo zdaj Kremelj to tragedijo izkoristil za uvedbo še silnejše diktature (ali kakršenkoli režim pač že tam daleč imajo). Tudi poročevalci britanske zasebne televizije Sky News niso podvomili o tem, da bo eksplozija na peterburškem metroju dala oblastem povod za še trše obravnavanje protestnikov.
Če za ustvarjalce zahodnega javnega mnenja peterburški napad že ni bil »notranji posel«, s katerim je poskusil Kremelj odvrniti pozornost od problemov, proti katerim je pred kratkim protestiralo nekaj ruske mladine, hkrati pa ga bo izrabil še za nadaljnje »zategovanje jarma«, je po njihovem Rusija nedvomno morala vsaj nekaj takšnega narediti, da si je to grozodejstvo prislužila. Na televiziji Sky News so to povedali s temi besedami: »Ruska ekspanzivna in nadvse tvegana zunanja politika je ustvarila veliko sovražnikov − takšne vrste ljudi, ki utegnejo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu želeti veliko slabega. In bombe na peterburški podzemni železnici služijo kot opozorilo na vse, za kar je Putinova Rusija ranljiva.«
Sicer bi povsem držalo tudi, če bi po londonskem terorističnem napadu pred dvema tednoma na tej televiziji, ki je v lasti tajkuna in razvpitega »ljubitelja« medijske neodvisnosti Ruperta Murdocha, povedali povsem isto, le da bi Putina zamenjali s Thereso May, njegovo državo z Združenim kraljestvom, kot razlog za londonske napade pa navedli večstoletno »britansko ekspanzivno in nadvse tvegano zunanjo politiko«, a predstavljajte si, kakšen škandal bi povzročilo, če bi si kdo na »našem« Zahodu drznil pomisliti, da je to, kar »naši« voditelji delajo »drugim« na tujem terenu, razlog za to, kar nam zdaj »drugi« počnejo na »naših« domačih tleh? Zaradi takšne »bogokletne« misli se je prejšnji predsednik Barack Obama odločno, javno in brezpogojno odpovedal celo svojemu dolgoletnemu duhovniku.
Kak naivnež bi pomislil, da so zahodni mediji začeli uporabljati drugačna merila za poročanje o podobnih dogodkih na Zahodu in v Rusiji šele po zadnji ukrajinski krizi, ki je povzročila tudi ponovni izbruh hladne oziroma propagandne vojne. A ta se tako ali tako ni bila nikoli končala. To vedo dobro vsaj v Rusiji, kjer so bili še v časih, ko je bil njihov Putin še veliki prijatelj tedanjega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega, ogorčeni nad tem, kako so zahodni mediji poročali o tragedijah in terorističnih napadih, ki so se zgodili v Rusiji. Za »Terroristenversteherje« se niso pokazali le takrat, ko so leta 2004 na prvi dan šole teroristi v Beslanu zajeli šolo, polno otrok in staršev, Rusi so bili nad zahodnim upravičevanjem motivov storilcev najgrozljivejših terorističnih dejanj zgroženi že takrat, ko se je njim zgodil njihov »11. september«.
Tako so konec oktobra 2002, ko je 40 oboroženih čečenskih upornikov sredi Moskve zajelo več kot 900 gledalcev in igralcev muzikala Nord-Ost, med (ponesrečenim) reševanjem pa jih je 130 umrlo, v komentarju ameriškega časnika Washington Post, ki je že takrat slovel po svoji »ljubezni« do Rusije, bralce posvarili, naj ne enačijo tega, kar se je 11. septembra 2001 zgodilo v ZDA, s tistim, kar so dobro leto kasneje doživljali v Rusiji. Rusko trpljenje je bilo po njihovem bolj »zasluženo«, saj da se ameriška vojna »proti terorizmu« in ruska vojna v Čečeniji razlikujeta, ker za slednjo obstaja jasna politična rešitev: Putin bi se moral le začeti pogajati z uporniki in naslednji dan bi se vojna končala.
Takrat ruski veleposlaniki v Washingtonu še niso veljali za tak strah in trepet kot dandanašnji, ko si ameriški politiki že z bežnim klepetom z njimi zapravijo kariero ali prislužijo kongresno preiskavo, zato je tedanjemu, ki mu je bilo ime Jurij Ušakov, »rusofobični« Washington Post odgovor na komentar celo objavil. »Predstavljajte si odziv, če bi 12. septembra 2001 vplivni ruski časopis uporabil teroristične napade na New York in Pentagon kot priložnost, da bi ameriške oblasti poučil, kako se morajo obnašati. Tudi ZDA bi lahko končale vojno proti terorizmu, če bi se na primer odrekle Izraelu, zaprle vojaška oporišča v regiji in umaknile vojake,« je že pred več kot 14 leti v pismih bralcev zapisal ruski diplomat.
