Tiskane izdaje
Medtem ko nas proti Zahodu »uravnoteženi« mediji obveščajo, da se Rusija v Siriji bori proti miru, iz Moskve prihajajo obtožbe, da so se Američani v tej že nekaj časa ne več obstoječi bližnjevzhodni državi spečali s samim hudičem, samo da bi z oblasti vrgli predsednika Bašarja al Asada. Ta »hudič« je Fronta Nusra, teroristična organizacija, ki je nastala kot podružnica Al Kaide leta 2012, od takrat pa se bori tako proti vladnim enotam kot za vzpostavitev islamske države v Siriji. Pred kratkim se je sicer preimenovala v Fronto za osvojitev Levanta, njen voditelj Abu Mohamed Al-Džulani pa je razglasil, da je prekinila stike z Al Kaido, organizatorko napadov na ZDA 11. septembra 2001.
Te obtožbe o sodelovanju s terorističnim hudičem, s katerimi se je rusko zunanje ministrstvo odzvalo na ameriško enostransko prekinitev dvostranskih pogovor o domnevnem reševanju krize v Siriji, niso nove. O tem, kdo so pravi sponzorji islamističnih skrajnežev po Bližnjem vzhodu, je bilo tudi v ZDA napisanih več knjig. A teh ni prebral vsak, v množične medije pa ta plat resnice redko prodre. Zato je pred dnevi za tiste bolj nepoučene Zahodnjake zgodovino ameriškega sodelovanja z islamističnim vragom v pogovoru za britansko televizijo BBC na kratko obnovil ruski zunanji minister Sergej Lavrov.
Ko so ga vprašali, ali so Američani v Siriji izgubili nadzor tako nad sabo kot nad tamkajšnjimi dogodki, je odgovoril, da »dokler ne bodo predstavili dokazov, ki bodo pričali o nasprotnem, jih bodisi Nusra nadzira bodisi sami tiho podpirajo to teroristično organizacijo«. Potem pa je sledil njegov kratek, skorajda enciklopedični zgodovinski oris: »Med administracijo [ameriškega predsednika Ronalda] Reagana se je rodila Al Kaida, ker so ZDA v Afganistanu podpirale boj mudžahidov proti Sovjetski zvezi. V času Georgea Busha mlajšega se je rodila Islamska država, potem ko so Američani napadli Irak in maja 2003 razpustili vse strukture, v katere je bilo vključeno sunitsko prebivalstvo - od vojske, varnostnih služb, do policije. Bojim se, da se utegne sedanja ameriška administracija vpisati v zgodovino, kot tista, ki je vzpostavila in podpirala Nusro.«
Sicer je uporabljal trpno obliko, češ da so se islamski skrajneži zgolj »rodili«, o njihovih starših pa zgolj povedal, da so takrat obstajali in se plodili, toda prvi mož ruske diplomacije je bil v tem pogovoru zelo oster do ameriških »partnerjev«, pa čeprav sta bila Moskva in Washington takrat vsaj formalno še v »dialogu« o Siriji. Ko so nekaj dni pozneje Američani zaradi ruskega bombardiranja Alepa sirsko sodelovanje z Rusijo prekinili, se je Lavrovovo ministrstvo odzvalo s sporočilom, v karem so precej šefovih obtožb iz intervjuja ponovili, med drugim pa tudi zapisali, da se »nam vse bolj zdi, da je Washington pri svojih namerah, da bi zamenjal oblast v Damasku, pripravljen skleniti sporazum s hudičem - stopiti v zavezništvo z razvpitimi teroristi, ki nas hočejo vrniti nazaj v zgodovino in nam s silo vsaditi svoje nečloveške norme«.
Tako smo se spet znašli sredi vroče hladne vojne. A ker na samih bojiščih še ni prišlo do takšnega nesrečnega dogodka, kakor je neposredno rusko-ameriško bližnje srečanje smrtonosne vrste, je retorika še, mhm, umirjena. Zaenkrat Moskva Washington obtožuje le tega, da se je spečal s hudičem, huje bo, ko bodo Rusi kot vrhovnega zlodeja začeli dojemati Američane same. Si predstavljate ruskega predsednika Vladimirja Putina, kako bo naslednji september, ko bodo Američani že pol leta imeli novega poglavarja ali poglavarico Bele hiše, stopil za govornico v palači Združenih narodov za svojim ameriškim kolegom oziroma kolegico in ponovil zgodovinske besede, ki jih je pred desetimi leti o svojem tedanjem ameriškem kolegu Georgeu Bushu mlajšemu izrekel zdaj že pokojni voditelj Venezuele Hugo Chávez: »Hudič je bil včeraj tukaj. Ta miza, pred katero zdaj stojim, še vedno smrdi po žveplu.«Američani, ki jih napis »v boga zaupamo« na vsakem dolarskem bankovcu neprestano opozarja, na kateri strani tega večnega spopada med vsemogočnim dobrim in njegovim prav tako večnim zlobnim protipolom so, bi filozofsko odgovorili, da se zlo skriva v pogledu tistega, ki vidi zlo. Tega, da jih sovražniki, pa čeprav so te nekoč sami ustvarili, zmerjajo s hudičem oziroma njegovim ustreznikom v kaki drugi veroizpovedi, so v ZDA vajeni. Bolj zoprno je, ko začnejo ameriškega predsednika, ki začne svoj mandat s svečano zaprisego pred najbolj sveto krščansko knjigo, v pekel pošiljati prijatelji oziroma zavezniki. Prav to je včeraj storil filipinski predsednik Rodrigo Duterte, ki je ponovno dokazal, da ne zna varčevati z jezikom. V govoru lokalnim politikom in poslovnežem se je pritožil nad ameriškim odnosom do njegove razvpite vojne proti mamilom, v kateri so brez sodnih postopkov pobili že več tisoč domnevnih prekupčevalcev. »Namesto da bi nam pomagali, je prvo, ki nas kritizira, njihovo zunanje ministrstvo. Tako da lahko greste k vragu, gospod Obama, kar pojdite k vragu!« je rohnel Duterte.
Ubogi Američani. V Moskvi pravijo, da so pri vragu že bili, njihovi zavezniki iz jugovzhodne Azije pa jih k njemu šele pošiljajo. A na stari celini si ne bi smeli delati utvar, da o nas kaj bolje mislijo. Za Ruse smo Evropejci tako ali tako brezglavo ponižni jenkijevski hlapci, Duterte pa bi tudi nas poslal v pekel, a je ta po njegovih besedah že »napoljen«, zato je predlagal, »naj si Evropska unija raje izbere vice«.
