Tiskane izdaje
Pred leti, ko je bogataš George Soros še dobrodelno širil odprto družbo po nekdanjih socialističnih državah, sem organizatorje ene od mednarodnih konferenc njegove mreže, ki so jo bili o svobodi novinarstva pripravili v Budimpešti, osupnil s svojim nastopom, v katerem sem na nekaj šibkih primerih iz domovine, a precej močnejših iz zahodnega sveta dokazoval, da so lahko »enoumje«, »propaganda« in »manipulacije« v tako imenovanih svobodnih kapitalističnih medijih podobni kot v kaki stari dobri sovjetski Pravdi, pa čeprav mehanizmi »usklajevanja resnice«, »nadzora sporočil« oziroma »cenzure« nikakor niso enaki.
Sicer sem imel najprej pripravljeno neko precej bolj dolgočasno temo o privatizaciji slovenskih medijev, a ko sem izvedel, da me bodo posadili za isto mizo s starim prijateljem Aleksejem Simonovom, dolgoletnim voditeljem Sklada za zaščito glasnosti, duhovitim govorcem, ki vedno kar stresa zgodbe o trpljenju ruskih novinarjev, sem se odločil, da bom raje poskusil odigrati vlogo »hudičevega advokata«. Moje recikliranje starih zgodb legend neuradnega pogleda na zahodno politiko in poročanje korporativnih medijev Noama Chomskega in Howarda Zinna je zabavalo vsaj Simonova in nekaj zahodnih kolegov, ki jim samorefleksija ni bila tuja, a je hkrati spravilo v obup voditelja pogovora, ki je pričakal običajno jeremijado o tranzicijskih težavah nekdanjih socialističnih trobil na poti v svobodno novinarsko prihodnost. Zanj sem bil bržkone le neki star »komunist«, obseden s »teorijami zarote«, ki z argumenti »sovjetske propagande« izraža dvome o sveti neodvisnosti »četrte oblasti« oziroma sedme sile v demokratičnih državah.
Ne vem, ali danes po vseh teh letih velikih demokratičnih dosežkov na medijskem prizorišču (vsaj na Madžarskem) še tako razmišlja. A za to ima vso pravico. Tako kot vsi tisti, ki tudi zdaj upravičeno opozarjajo na propagandno vlogo »drugih« medijev ter obsojajo cenzuro »nenaših« oblasti in preganjanje drugače mislečih, hkrati pa si zatiskajo oči, ko isto počnejo »naši«.
V času, ko se nova hladna vojna širi na Bližnji vzhod, je lep primer takšne »analize« komentar Michaela Weissa na spletišču Daily Beast. V njem avtor ostro obračuna s tem, kar označuje za propagandno vojno ruskih medijev, ki spremlja vojaška posredovanja njihovega predsednika Vladimirja Putina tako v Ukrajini kot Siriji. Če je ne bi pokvaril s poceni psihološkim demoniziranjem ruskega voditelja in tipičnimi špekulantskimi podtikanji, kaj v nasprotju z izrečenimi besedami Putin dejansko misli, bi si Weissovo analizo delovanja novih ruskih propagandnih vzvodov, kakor sta televizija Russia Today ali agencija Sputnik, veljalo celo prebrati. Sploh če bi jo »oplemenitili« oziroma »uravnotežili« z zrcalno sliko tega, kako so o isti temi poročali Weissovi zahodni kolegi.
Nedavni začetek ruskega vojaškega posredovanja v Siriji ponuja namreč več zgledov (ne)delovanja zahodne kakor ruske propagande. Že to, kako so največji mediji, ki jih med enoletnim ameriškim bombardiranjem Sirije takšne »podrobnosti«, kakor je vsaj 584 ubitih civilistov, niso zanimale, takoj objavili »točne« podatke o civilnih žrtvah ruskih napadov, ki jim jih je posredoval »zanesljivi« vir iz Kazahstana, bi bilo smešno, če ne bi govorili o ljudeh. Prav tako so mediji, kakor sta BBC ali New York Times, hiteli v skladu z uradno linijo Washingtona poročati, da ruska letala bombardirajo območja, kjer sploh ni borcev Islamske države, pa čeprav so njihovi kolegi iz agencije FPA še teden pred tem zapisali, kako so prav tam ti skrajneži ubili sedem moških, ker so jih obtožili homoseksualnosti.
Kot ponavadi se je v teh primerih spet »izkazal« časnik New York Times, ki velja za enega najbolj vplivnih medijev na svetu, a je bil vedno tudi eden od najbolj hvaležnih virov za analize Chomskega o vladni propagandi v ameriških korporativnih medijih. Ta njihova »neodvisnost« se je lepo pokazala v članku, v katerem njihov novinar Michael Gordon ugotavlja, kako je kljub ameriški »diplomatski strategiji« (beri: enostranskim napadom v suvereni državi in poskusom strmoglavljenja tamkajšnjih oblasti) Kremelj »z enostranskimi vojaškimi in političnimi premiki« (beri: vojaško pomočjo, za katero je po diplomatski poti zaprosil voditelj sirske države) nadaljeval pritiske na Belo hišo.
