Dobro jutro: Boks

Naša civilizacija se vse bolj spreminja v simulacijo dejavnosti. Tečemo, čeprav nismo nikamor namenjeni, jemo, čeprav nismo lačni, s terenskimi vozili se vozimo zgolj po mestnih središčih in avtocestah, hodimo v gledališča, muzeje in koncertne dvorane, čeprav nas kultura pravzaprav ne zanima, sočustvujemo z žrtvami svetovnih konfliktov, vendar nas v resnici bolj skrbijo prebavne motnje domačega mačka, zavzemamo se za pravično družbeno ureditev, klošarju pa ne namenimo niti centa.

Odveč je moralizirati, verjetno nikoli ni bilo veliko drugače, ego je osrednje gonilo obstoja in preživetja, vendar zadeve dobivajo že nekoliko komične razsežnosti. Kot berem, je v nekaterih velemestih postala ena najbolj priljubljenih oblik rekreacije boks. Kar bi lahko koga zavedlo v misel, da moški postajajo spet bolj možati, ženske pa nekakšne amazonke. Vendar gre le za simulacijo boksa, torej za učenje tehnike, pridobivanje kondicije in predvsem za neskončno udarjanje ob boksarsko vrečo. To naj bi bila daleč najboljša preventivna antistresna dejavnost, saj imamo menda bolj ali manj vsi potrebo, da občasno po nečem udarimo in tako sprostimo svoj bes. Nova tržna niša za nekdaj zelo razširjene boksarske klube, ki so pred časom zaradi pomanjkanja zanimanja množično zapirali svoja vrata, zdaj pa imajo menda toliko članov kot še nikoli.

Boks brez razbitih nosov in modric? Očitno najrazličnejši duhovni principi, ki so jih pred desetletjem ali dvema začeli oznanjati novodobni guruji, niso dali želenih rezultatov, frustracij in jeze se ni mogoče znebiti zgolj z meditacijo. Problem je le ta, da se praviloma za takšne oblike sproščanja napetosti odločajo tisti, katerih agresija je usmerjena navznoter, medtem ko tisti res agresivni še vedno najraje udarjajo po pravih nosovih.