Tiskane izdaje
Božič je, tudi v Rimu, ki ga je trgovski ceh tolikanj zasužnjil, da je pobožno tradicijo komaj še opaziti. Nič drugače ni kot v drugih prestolnicah ali pa v Ljubljani. Trgovci praznujejo, le romarjev in turistov je v Rimu več, ne menijo se za teroristične grožnje. Sredi Petrovega trga stoji 28 metrov visoka smreka, ki so jo pripeljali iz Poljske. Že petintridesetič so postavili smreko, kakor si jo je leta 1982 omislil Poljak Wojtyla, papež Janez Pavel II., zdaj že svetnik. Prej smreke za božič daleč doli na jugu niso poznali, Poljak je prinesel svojo severnjaško tradicijo in smreko postavil prav na sredino trga pred baziliko. Enkrat, leta 1996, so smreko pripeljali tudi iz Slovenije. Jaslice, kakor si jih je izmislil sveti Frančišek Asiški, se letos zdijo malo bolj skromne, lepe so, prijazne. 0krog njih je vsaj toliko čuvajev in žandarjev kot verskih turistov in pravih romarjev.
Romarji so vsekakor že od nekdaj lepši, svetlejši del rimskega praznovanja božiča. Pobožnim ljudem je prav vseeno, kaj se plete med mogočniki za obzidjem, koliko spletk so si izmislili, kaj od tega pricurlja do vatikanistov in drugih novinarjev, kaj vse govorijo po barčkih nasproti svetega mesta sredi Rima, kjer so marsikje za natakarje nekdanji švicarski gardisti, ki veliko vedo. Pa tudi to jim je vseeno, kaj modrujejo analitiki.
Ni jim mar, ker vere ne mešajo s politiko, pravzaprav celo z religijo ne in z zvestobo papeški kroni. Zanje je na trgu pred baziliko lepo, prijetno in slovesno. Zmeraj je bilo tako, tudi tedaj, ko smrek, povezanih z božičem, v svetem mestu še poznali niso. Verjeli so, kar so jim rekli s prižnice in kar jim je oznanil papež s svojega okna,za praznike tudi s pročelja bazilike. Ne kdaj prej in tudi ne zdaj se ne vznemirjajo, če jih mediji opozarjajo, da teroristi grozijo z maščevanjem Rimu in papežu.
Tudi papež ne vznemiri vernikov
Romarji na trgu in po bližnjih ulicah srečujejo v črno oblečene može, ki z aktovkami v rokah hitijo v svoja domovanja tam okoli, pa jih nikakor ne povežejo z besedami, ki jih je tudi letos o svojih sodelavcih izrekel papež Frančišek. Tisti papež, ki ima rad slovensko potico in mu cerkev za praznik krasita tudi slovenska florista.
Možem, ki so kot vsi drugi ljudje na tem svetu, le dolga krila imajo pod plašči, ko hitijo domov, je papež v tokratnem božičnem nagovoru rimski kuriji namenil prav ostre, nič božično prijazne besede. Naj ne bodo spletkarji in zarotniki, naj mu bodo zvesti. Presežejo naj noro miselnost zarot in spletk. Člani kurije naj verodostojno prenašajo naprej papeževe ukaze in napotke svojih nadrejenih, je rekel in omenil izdajalce zaupanja, pokvarjence, ambiciozne in ošabne ljudi v vrstah svojih sodelavcev.
Že prejšnja leta je Frančišek govoril o korupciji in zlorabah v svetem vatikanskem mestu. Tokrat je govoril ljudeh, ki jih romarji in verski turisti mimogrede srečujejo na ulici, na trgu, v baziliki. Tistim med njimi, ki so jih zadnje čase zamenjali ali odstavili, je ostro očital, da so pokvarjeni, saj se javnosti predstavljajo kot žrtve, mučenci, namesto da bi priznali svojo krivdo.
Koga vse je imel v mislih, ko je govoril o pokvarjencih, izdajalcih in hinavcih? Morda svojega odstavljenega glavnega revizorja ali pa tudi odstavljene ali pravici žrtvovane kardinale z vrha rimske kurije? O tem bodo v Rimu ugibali vsaj do naslednjega božiča. V škofijah po svetu pa bodo bržkone poskušali razložiti vernikom, ki jih to morda in slučajno zanima, da sploh ni tako hudo, kakor se zdi, pa čeprav o pokvarjenosti govori sam papež.
Tudi v italijanskih škofijah bi radi nekako prikrili in prebarvali uradne številke, ki pravijo, da je v Italiji dandanes za petino manj katolikov, kakor jih je bilo, ko se je začelo enaindvajseto stoletje, se pravi pred manj kot dvema desetletjema. Vsi se delajo svetnike, pa še tega nočejo glasno priznati, da v nekaterih škofijah povezujejo po pet šest ali več župnij, ki jih vodi en sam župnik, ker nimajo več duhovnikov. V Sloveniji ni veliko drugače, pa o tem tudi neradi govorimo. Za institucijo je to pravzaprav huje kot kruta resnica, da so velmožje iz rimske kurije, papež jih zdaj kritizira, pred nekaj leti odstrelili štiri nadškofe v svoji slovenski izpostavi in da je ustanova na lokalni ravni tako rekoč bankrotirala, kar je tudi že skrito po debelo preprogo.
Sedanji papež zna biti zelo neposreden in neprijetno resnicoljuben, celo to je priznal, da je reformirati Rim nekaj podobnega kot očistiti egipčanske sfinge z navadno zobno ščetko. Izposodil si je citat iz devetnajstega stoletja, mislil pa je skrajno resno. Ljudje, ki jim očita hinavščino, pokvarjenost in vse drugo, so očitno tisti, ki mu ne dovolijo reformirati. Pri enainosemdesetih letih, ki jih je praznoval te dni, Bergoglio seveda ve, da mu bo za večje spremembe zmanjkalo časa. V Rimu je že tako, da se vse nekako izravna in uredi, ko dobijo novega glavnega direktorja ustanove, ki se ji reče katoliška cerkev.
O mrtvih vse dobro ali kako se grešniki umaknejo v Rim
Celo sedanji papež Bergoglio pa v času, ko je govoril o hinavcih in pokvarjencih, ni nobene trde rekel ob slovesu ameriškega kardinala Bernarda Lawa, razvpitega bostonskega nadškofa v časih, ko so v devetdesetih letih izbruhnili pedofilski škandali in vrgli senco na vso cerkveno institucijo.
Law je te dni umrl v Vatikanu. V Rimu je preživel vsa leta po škandalu, ki je zaznamoval njegovo nadškofijo in izbrisal z obličja zemlje celo vrsto župnij, ki so bankrotirale, ker je morala institucija plačevati odškodnine in podkupovati nove morebitne tožnike.
Ameriški kardinal, ki smo ga lahko videvali po Rimu, pa tudi po diplomatskih sprejemih je hodil v času, ko so ga povzdignili na izjemno spoštovan položaj nadduhovnika bazilike Marije Snežne, je bil tisti, ki je sprožil plaz. Ena je bila cerkev pred Lawom in druga je po njem, so trpko ugotavljali v Rimu, ko so padle tančice nedolžnosti in so ljudje povsod po svetu začeli govoriti o pedofilih in o škofih, ki so pedofile selili iz škofije v škofijo, iz župnije v župnijo, namesto, da bi jih prijavili policiji.
Po Bostonu so preiskave razširili na druge ameriške nadškofije in odkrivali podobne svinjarije, potem so si upali dvigniti glas še drugod po svetu, v Evropi je bilo nečednih poslov veliko. Na Irskem, Poljskem, v Avstriji, v Švici, še marsikje drugod. Ta čas je v središču pozornosti Avstralija, sedanji papež svojega bližnjega sodelavca kardinala Pella ni skril v noben klošter, ni ga zaščitil , ampak ga je poslal v Avstralijo, naj se brani sam.
Ko se je Vatikan te dni poslavljal od nekdanjega bostonskega kardinala, ni nihče v uradnih nagovorih ali zapisih omenil, da je bil Law prvi, ki je pomagal tolikanj zamazati pročelje vatikanskih palač, da je moral naposled odstopiti papež Benedikt in da hleva tudi Frančišek ne zmore očistiti. Obveljalo je - o mrtvih vse dobro. Nihče ni hotel očitati rajnkemu poljskemu papežu, svetniku Wojtyli, da je Bernarda Lawa poklical k sebi in mu stal ob strani. Njemu, ne otrokom, ki so bili žrtve pedofilov.
Božič pa je v Rimu vseeno lep. Romarjem ni mar, kaj papež govori svojim podanikom iz rimske kurije, se pravi svojim najbližjim sodelavcem, ki jim očita pokvarjenost, ošabnost in lakomnost. Tudi zločini kardinala Lawa so odrinjeni na stran, pa pregrehe visokih prelatov, ki so vodili cerkvene finance ali pa najvišje kotirani cerkveni urad, tistega za edino in največjo resnico, kongregacijo za doktrino vere. Če ne prej, ob polnočnici bo vse pozabljeno.
