Tiskane izdaje
Napis na Ministrstvu resnice:
VOJNA JE MIR
SVOBODA JE SUŽENJSTVO
NEVEDNOST JE MOČ
(George Orwell, L. 1984)
Naš prijatelj George si je nekoliko naivno predstavljal temačno prihodnost človeštva. Piše, na primer, o mrzlem aprilskem dnevu leta 1984, stanovanjski blok Zmaga: »Veža je smrdela po kuhanem zelju in starih cunjastih predpražnikih. Na eni strani je bil na steno pribit barven, za notranjo opremo prevelik plakat. Prikazoval je preprosto ogromen, več kot meter velik obraz moškega pri petinštiridesetih s črnimi košatimi brki in z ostro začrtanimi čednimi potezami. Winston se je napotil proti stopnicam. Ni bilo vredno poskusiti dvigala. Še v najboljših časih je redko delovalo, zdaj pa so električni tok v dnevnih urah odklapljali. To je sodilo k ekonomski kampanji v pripravah za Teden sovraštva. Winston, ki je imel devetintrideset let in krčni tvor nad desnim gležnjem, je stopal počasi in večkrat počival. V vsakem nadstropju je nasproti jaška za dvigalo strmel plakat z velikim obrazom. Bila je to ena tistih podob, ki so izdelane tako, da ti oči sledijo, medtem ko se premikaš. VELIKI BRAT TE OPAZUJE, se je glasil napis pod njim.«
George je pravzaprav vedro gledal v prihodnost, kajti doleteti nas utegne še kaj hujšega od globalnega stalinizma s sivimi bloki, smrdečimi po postanem zelju in s stanovalci pod nenehnim nadzorom Velikega brata. Velikega brata, ki nas ne bo motril izza svojih košatih brkov, temveč še bolj vpadljive brade! Ja, prav brada utegne postati civilizacijski simbol 21. stoletja.
Kako ga bomo preživeli, se za zdaj da le slutiti, vsekakor pa se utegne končati brez elektrike in delujočih dvigal. Navsezadnje si že države izklapljajo elektriko (Ukrajina Putinovemu Krimu), in kako bo šele, ko bodo bradati mladeniči, ki nikoli niso sedeli v šolskih klopeh, zastrupljali vodne vire, požigali polja, sestreljevali letala in iztirjali vlake! Oriana Fallaci jim je postavila spomenik v Apokalipsi, Besu in ponosu ter Moči razuma, ampak tudi ona − tako kot naš George − ni predvidela, da se vse skupaj utegne končati še huje.
Svet, vsaj tako imenovani Zahod, je že zdaj, ko nam računalniki še delujejo in v Mekurju še ne prodajajo kamnitih sekir, v tako hudem krču, da se tega niti ne zavedamo. Namreč: marsikje se že bojijo pošiljati otroke v šolo, marsikdo se izogiba obljudenih javnih prostorov in prizorišč, odpovedujejo prijateljske nogometne tekme, pregledujejo letala in preverjajo identiteto vsakega potnika ... Svet postaja čedalje bolj kontroliran − in kaotičen hkrati, prav to pa so verjetno imeli v mislih talibi in njihovi evropski sobradači.
Ne bomo še sami sejali strahu, kajti še je upanje. Te dni sta ga demonstrirali majhni državici, Katalonija in Slovenija, ki sta VSEMU NAVKLJUB izpeljali dve veliki športni prireditvi, ne meneč se za motrenje Velikega brata. Barcelona je sredi Madrida osmešila Real s štirimi goli v španski mreži, kar je neke vrste politični rezultat, prav toliko pa sta jih v Stožicah pred rekordnim številom gledalcev zabila Maribor in Olimpija. Čas je že, da se Slovenija od Kolpe in Sotle spet obrne k svojim »velikim derbijem« (Jesenice − Olimpija, na primer), torej k normalnemu življenju, kakršnega smo menda že imeli.
Maribor in Olimpija sta pokazala, da Slovenci znamo igrati nogomet − kajpak če se v igro ne vmeša kakšna po postanem zelju dišeča politika.
