Tiskane izdaje
Najprej: bravo naši!
Sinočnjo košarkarsko tekmo proti velesilnim Američanom moramo kljub visokemu porazu razumeti kot nagrado za dobro in nepopustljivo igro naših, ki se niso pustili zapeljati slastem kalkulacij, ki jih omogoča tekmovalni sistem. Španijo lahko zapustijo dvignjenih glav, na Avstralce pa lahko utemeljeno gledajo kot na »tiste tam globoko spodaj«.
Ampak ...
Kljub zagrizeni borbi in velikemu srcu naši fantje v košarki proti ameriškim velikanom niso imeli, no, za burek. Verjetno tudi zaradi, no, bureka, ki očitno vsebuje veliko manj rasnih hormonov kot hitra prehrana, na kateri v getih ameriških mest odrašča večina bodočih košarkarskih zvezd. Tako se je ponovno izkazalo, da imajo naši fantje dovolj veliko srce, ampak žal prekratke roke.
Preračunljivi Američani se niso zanašali zgolj na svojo fizično superiornost. Ne, na igro naših so se tudi taktično pripravili. Celo na možnost slovenske conske obrambe naj bi imeli odgovor. Pripravili so se torej tudi na možnost, na katero se niso pripravili niti naši! Pridni.
Pred tekmo so se vedno prijazni in spoštljivi Američani s krampom in lopato trudili izkopati komplimente za slovensko ekipo, a se večinoma dokopali le do okornega poskusa izgovoriti Dragić. Tako obsedeni so bili z vsaj enim od njiju, da so jih v prvem polčasu presenečali igralci, za katere verjetno niti slovenski selektor ni vedel, da jih ima na klopi.
Tako so se naši izjemno upirali in bili celo konkurenčni. Poskrbeli so za nekaj izjemnih potez in pokazali, da se (vsaj večinoma) Američanov ne bojijo. Potem so prišli slabši trenutki, imenovani drugi polčas.
Naši so bili nato pod pritiskom, saj so jih ameriški nasprotniki med polčasom obvestili, da če jim bodo preveč oteževali pot do zmage, Sloveniji grozi ameriško (ne tako) skrivno orožje − uvoz demokracije. Preudarno so naši fantje ocenili, da imamo doma že dovolj težav z demokracijo, in pobudo prepustili nasprotnim igralcem, ki jim, mimogrede, očitno nihče ni razložil osnov gravitacije. Ob neusmiljenem polnjenju slovenskega koša so namreč nemalokrat v zraku obstali občutno predolgo. Na koncu, ko so vodili že za več kot 20 točk, so se počutili celo tako močne, da so rekli ne rasizmu in v igro poslali belega igralca.
Nesporno resno in strokovno analizo sinočnje tekme si vseeno privoščimo končati komično. Kako naj Slovenci resno igrajo proti državi, v kateri obsojenci v zaporih ob prostem času igrajo košarko in dvigujejo uteži, če pri nas sedijo v parlamentu?
P. S.
Še enkrat: bravo naši!
