Angela Merkel bi najbrž res naredila vse, da bi Grčija ostala v evru. Razvpita »železna kanclerka« je v resnici pragmatičnim dogovorom naklonjena nekdanja znanstvenica, ki tehta in okleva pred velikimi odločitvami ter se je v evropskih zadevah vsaj do njegove zadnje hude bolezni rada posvetovala s »kanclerjem nemške združitve in evropskega združevanja« Helmutom Kohlom. Izražena volja grškega ljudstva proti kriznemu reševanju, kakršnega je na temelju izkušenj s svojim lastnim gospodarskim okrevanjem zahtevala prav Nemčija, je morda tista legitimnost, ki bo pretehtala, če se neomarksistični grški premier Aleksis Cipras ne bo takoj vsaj malo spremenil v ortoliberalca.
Številni nemški ekonomisti verjamejo, da bi bilo grško gospodarsko okrevanje lažje z lastno valuto in nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je konec tedna že razmišljal, da bi se država po opravljeni domači nalogi lahko celo vrnila v evro, »trdi in ideološki« grški premier pa bi moral resnično hitro ukrepati, da prepreči takšen scenarij. Če Mednarodni denarni sklad po grškem neplačilu dolga še čaka z obsodbo, je evropski mehanizem finančne pomoči EFSF že identificiral nesolventnost te države in tudi to je eden od razlogov, zakaj Evropska centralna banka noče povečevati nujne likvidnostne pomoči. Brez tega bodo grške banke kmalu porabile vse svoje evre in na kolena spravile tudi državo.
Tako ali drugače pa se bo življenje nadaljevalo in nobelovec Robert Schiller je na ameriški televiziji že pozval k nakupu grških delnic, »saj so zelo poceni«. Res pa je s psihologinjo poročeni ekonomist z Yala pred nekaj meseci predlagal tudi zakonsko terapijo za Grčijo in evrsko območje. »Ta nenehni 'on je dejal', 'ampak ona je dejala'!« je zastokal v Berlinu, a tako kot pri parih bi morale tudi države na obeh straneh obmetavanja z drahmami in evri najprej priznati svoje napake.