Tiskane izdaje
V tem tednu so na POP TV opozorili na primer pediatrinje Bernarde Vogrin, ki uveljavlja ugovor vesti, ko starši zavrnejo cepljenje svojih otrok. Primer te zdravnice so na POP TV povezali z dejstvom, da slovenska družba ni več tako precepljena kot nekoč, trend necepljenih otrok pa je, še posebej če se bo nadaljeval in stopnjeval, skrb vzbujajoč.
Medicinska stroka namreč vztraja, da cepljenje populacije proti davici, tetanusu, oslovskem kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam itd. preprečuje blažje ali hujše zdravstvene zaplete, občasno tudi smrtne primere.
Ugovor vesti zdravnice v Lenartu se zdi pomenljiv predvsem zato, ker med drugim nakazuje, da starši čedalje pogosteje bolj kot zdravniški doktrini zaupajo številnim raziskavam in objavam na spletu spornih virov in instanc.
Ob gesti pediatrinje iz Lenarta lahko opazimo predvsem dvoje. V prvi vrsti se potrjuje, da se je v zadnjih desetletjih razširila relativizacija in laično izpodbijanje znanstvenih resnic in strokovne podkovanosti. Vsak posameznik se danes čuti upravičenega, da razsoja o rečeh, o katerih nima pojma. Za to ga kvalificira splošno družbeno sprejeto prepričanje, da »vsako mnenje šteje«, da je vsako mnenje enakovredno drugemu. To se morda najbolj uteleša v spletnih kramljalnicah, kjer vsak anonimnež lahko do onemoglosti piše, kar mu tisti trenutek pade na pamet.
Ko znanstvene resnice in strokovna mnenja nadomesti paradigma enakovrednosti vsakega mnenja, neoliberalna paradigma prevlada tudi v območju vednosti in resnice. V tej paradigmi resnica ni pomembna, pač pa se uspešnost vsake ideje ali mnenja dozdevno pač izkaže na trgu.
Zgoraj podpisana prav tako nimam pojma o cepivih, njihovih sestavinah in potencialnih stranskih učinkih, a se obenem ne pretvarjam, da lahko z branjem študij vprašljive provenience na spletu zavrnem stališče medicinske stroke. V primeru cepljenja jo − če nič drugega − legitimira tudi več kot polstoletna praksa, ki je pri nas tako rekoč izkoreninila nekdaj morilske bolezni.
Seveda medicinska znanost in stroka nista popolni, seveda obstajajo otroci, ki ne prenašajo cepiv, seveda farmacevtska industrija služi tudi s cepivi, seveda imajo cepiva stranske učinke in seveda mora biti v znanosti vselej prostor tudi za dvom. A do njega so upravičeni in nanj upravičeno reagirajo tisti, ki so si prislužili mesto v neki znanstveni skupnosti, torej tisti, ki posedujejo vednost, veščine in urjenje, ne pa vsak, ki ob popoldnevih fakultativno prečesuje spletne klepetalnice in portale po svojem okusu.
Zgodba o cepljenju obenem zadeva tudi širšo družbeno dimenzijo. V torkovi oddaji 24 ur zvečer je njen voditelj Uroš Slak za komentar tematike cepljenja in geste doktorice Vogrin prosil Mojco Gobec iz ministrstva za zdravstvo. Ta je o cepljenju in njegovih učinkih podala preprosto resnico: cepljenje zaščiti tako posameznika kot skupnost. S precepljenostjo populacije namreč posameznik zaščiti tudi tiste primerke soljudi, ki zaradi določenih zdravstvenih okoliščin cepljenja res ne prenašajo. V cepljenju lahko prepoznamo torej tudi neko osnovno solidarnostno gesto.
To, da obstaja vse več ljudi, ki se požvižgajo na druge in se proti cepljenju odločajo iz svoje partikularne pozicije in zaradi svojega partikularnega interesa, lahko prav tako vidimo kot del družbene dezintegracije, ki ga spodbuja sodobni kapitalistični ustroj. Solidarnost in družbena povezanost sta potencialna sila, ki lahko prej ali slej udari proti sistemskim krivicam in predvsem proti krivičnemu razporejanju družbenega bogastva, pa tudi proti postopnemu razpadu družbe na posameznike, ki delujejo le še z ozirom na lastno dobrobit.
