Tiskane izdaje
Najhujši letošnji strahovi evropskega političnega establišmenta - da bosta lanska brexit in volilna zmaga Donalda Trumpa dala odločilni zagon populistom na letošnjih »pomembnih« volitvah po Evropi - so se po prvem krogu francoskih predsedniških volitev in dobrih izgledih za zmago sredinskega kandidata Emmanuela Macrona vsaj rahlo polegli.
Za zdaj tudi »nosilna« članica Unije Francija ostaja na proevropskih tirnicah, vsaj do izida junijskih parlamentarnih volitev, in tudi v tem kontekstu se bodo danes v Bruslju na izrednem vrhu zbrali voditelji EU27 z eno samo točko dnevnega reda: kako se v prihodnje pogajati in izpogajati z »odpadniško« Veliko Britanijo o financah, pravicah državljanov, meji na irskem otoku in drugih za Unijo pomembnih temah.
Izstop ene od članic iz Unije je zgodovinski precedens in preizkus evropske enotnosti in tudi zato bo zdaj še kako zanimivo opazovati morebitne taktične interesne razpoke med državami pri pogajalski drži do Londona. Vsaka članica ima v zvezi s pogajanji o brexitu - in o tem, ali naj bo ta »trd«, »mehak« ali pa nekaj vmes - pač svoje specifične interese, ki so jih v kratki in poljudni primerjalni analizi dobro predstavili kolegi na portalu Politico Europe. Ob tem so, denimo, Sloveniji pripisali, da stoji na nemški liniji trdega brexita in da je naša glavna skrb, da bodo Britanci poplačali vse svoje obveznosti do evropskega proračuna.
Vsaj slednje morda kar drži. Če bo treba nekoč v pogajanjih enotno pritisniti na London, da pred slovesom poravna račune in plača tistih 60 milijard evrov »izstopnega davka«, bo običajno tiha, previdna in ustrežljiva Ljubljana - poglejmo le žico na meji ali pa mejne kontrole, ki parajo živce ljudem - pač zraven, a pred glasovanjem se bo brez dvoma, kot pridna učenka, še enkrat previdno ozrla proti Berlinu, da ji ta zamahne z zastavico.
Britanski populisti in evroskeptiki so sicer lani mobilizirali volilno telo tudi z mnogimi populističnimi konstrukti in lažmi, a vsaj pri tezi, da Unija v nekaterih odločitvah vse bolj postaja podaljšek velike Nemčije, pač niso prav veliko udarili mimo. Še pred petimi ali desetimi leti bi se Nemci pred sestanki, kot je današnji, diplomatsko usklajevali s Francozi, po izvolitvi medlega predsednika Hollanda pa pač ni več tako.
Morda bo nemško-francoska naveza spet enotnejša po parlamentarnih volitvah v obeh ključnih državah Unije. Za zdaj pa je Nemčija z naskokom najbolj vplivna članica kluba EU27 in iz nemške prestolnice zdaj tolčejo z največjimi retoričnimi kanoni in opozorili kanclerke Merklove, da britanski politiki še vedno živijo v iluzijah, da bo njihova država po izstopu obdržala vse ugodnosti, ki jih nudi polnopravno članstvo v Uniji.
Tu gre pač za taktično vkopavanje pred pogajanji, kjer na mizi ne bodo le britanski prispevek v evropski proračun, njihov bodoči dostop do skupnega trga in pravice ekonomskih migrantov iz EU27 na Otoku, ampak bodo, predvidevam, v igri tudi trgovinski interesi posameznih držav sedemindvajseterice in strateška vprašanja evropske varnosti. Konec koncev je Velika Britanija trenutno ob Franciji ena redkih članic Unije z resno vojsko in jedrskim orožjem.
Britanski premierki Theresi May pred junijskimi volitvami opozorila iz Berlina prihajajo kot naročena in pri mobilizaciji volilnega telesa s pridom uporablja vojni besednjak: domače politične nasprotnike tako z neznosno lahkoto etiketira kot »saboterje«, britanskim volivcem, seveda še posebej tistim z laburistične strani, pa bojevito sporoča, da so se pogajalski »nasprotniki« na (evropski) celini postrojili in strnili svoje vrste.
Takšna retorika morda podcenjuje zdravo pamet volilne baze na Otoku. Je pa Britancem po drugi strani treba priznati, da so po brexitu zelo sistematično in agilno angažirali svojo diplomatsko mrežo in vse mogoče lobiste po Uniji. Zelo odločno in vešče lobirajo, kar potrjuje njihov sloves velike, zrele, utrjene demokracije, z dobro organiziranim državnim aparatom, ki zna zastopati državne interese, tudi ko pride do tako izjemnega, prelomnega in »nepričakovanega« dogodka, kot je bil izid referenduma lanskega 23. junija. Od njih bi se lahko marsikaj naučili tudi pri nas, začenši z birokrati na vladnih Gregorčičevi in Mladiki.
Če nas torej že mastni otoški »fish and chips«, ocvrta riba s krompirčkom, ne prepriča, Britancem vsaj pri zastopanju nacionalnih interesov v Evropi ta čas verjetno ni para. To pa je lahko uporaben poduk za sedemindvajseterico »žalujočih ostalih« voditeljev v Uniji, vključno z našim premierom Mirom Cerarjem.
***
*ocvrta riba in krompirček, verjetno najbolj tipična angleška jed
