Dobri državljan

»Kar se tiče policije rečem loh sam bravo.. čeprav se pa strinjam da ko se bo usulo se kšnih tisoč ali več.. jih bojo zelo težko zadržali.. tko da kšna pomoč vojske lih ne bi bla odveč.. o teh aktivistih pa rajš ne bi preveč razglabljala.. rečm sam loh da je očitno da je to folk ki mu je cist preveč fino v lajfu.. al po možnosti zivijo na račun tastarih al pa države.. ker mislim da normalno zaposlenemu folku po napornem delavniku lih ne bi pršlo na misel delat se dodatne zdrahe kjer to res ni potrebno.. da o dejstvu da sploh večina teh pojma nima o čem protestira.. ampak delajo zto da se sami mal bolj pomembni počutjo.«

- Nelly

Saj vem, branje spletnih komentarjev je zdravju škodljivo, že kadar je govor o športu ali kulturi, na področju bolj odločujočih tem pa postane skorajda neznosno. A vztrajati je treba. Greznica spletnega pričkanja namreč bolj jasno in zgoščeno kot katerikoli drug medij odseva kloako kolektivne misli, zaradi katere rastejo in padajo cesarstva.
Begunska kriza, ki je trčila ob naše meje, je slovensko internetno pamet pretresla do te mere, da so določeni portali začeli omejevati prostor za izražanje, ko je to izražanje začelo prestopati meje dobrega okusa.

Kaj se je zgodilo? Žanr tako imenovanega »dobrega državljana«, ki najbolje ve, kako je treba ravnati, če hočemo zaživeti v miru in blaginji, se je snel z verige. »Dobri državljan« je tisti državljan, ki ga je življenje izučilo, da je sovražnost nekakšen simptom odraslosti in premišljenosti, ki vsak poskus vživljanja diagnosticira kot infantilno naivnost, ki nas ne bo pripeljala prav daleč. Je tisti, ki ve, da se je treba zato, ker je samega sebe prenaporno misliti, še posebej če si redno zaposlen na področju iskanja opravičil za svoje (ne nujno najboljše, najpametnejše ali najbolj osrečujoče) življenjske odločitve, do komolcev zakopati v premišljevanje o drugem. In več masla ko ga bomo na glavi drugega našli, tem sijajnejši bomo videti sami − ne da bi morali za to karkoli narediti. Je tisti, ki se v aktualni razpravi ne zna čisto odločiti, ali ga bolj moti to, da se bodo begunci zaredili v njegovi vasi, požgali njegov grunt in posilili njegovo žensko, ali da bodo begunci, nespoštljiva drhal, našo milo domovino izrabili samo kot tranzitno državo na svoji poti v lepše življenje na razvitem zahodu. Kakorkoli že, zaslužijo si vse najslabše.

Pri vsem skupaj se je težko otresti mučnega občutka, da so begunska kriza in ubežniki, ki dotekajo z njo, zgolj nedolžni statisti v drami sovraštva, ki se vsakodnevno odvija v glavah »dobrih državljanov« in v kateri so individualne lastnosti drugega skoraj povsem postranskega pomena − pomembno je le, da je drugi.

Naključje je hotelo, da sem v zadnjih dneh naletela na nekaj borbenih pesmi izpod šotora tretjega rajha. Izkazalo se je, da so v nasprotju z našemu ušesu bolj domačimi partizanskimi pesmimi skoraj brez izjeme usmerjene iz sebe − na drugega. Niso predvidene za opolnomočenje, temveč za hujskaštvo in podpihovanje sovraštva.

In zdaj smo tu. V diskurzivnem pletežu, kjer se raznorodne individualne zablode gnetejo v kolektivnega duha mržnje in kjer »svojo« kulturo najbolj goreče branijo tisti, ki je imajo najmanj. Najmanj jezikovne kulture, najmanj kulture dialoga, najmanj etične kulture in najmanj sočutja, kakršnega bi pridigal Odrešenik, za čigar vero tako živčno trepetajo. Nerodno.

***

Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina, Poglede in Mladino.

Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.