Tiskane izdaje
Ko so znamenitemu hollywoodskemu producentu Samuelu Goldwynu očitali, da je v njegovih filmih preveč starih obrabljenih klišejev, je nemudoma napisal nujno sporočilo svojim scenaristom: »Kar potrebujemo, so novi klišeji!«
Goldwyn je bil sicer znan po tem, da je znal uveljavljene besedne zveze zašiliti po svoje, tako da se je njegovih izjav in izrekov prijel termin goldwinizmi. A v njegovem besednem spodrsljaju (in v vrsti njegovih govornih mojstrovin) se skriva globoka resnica.
Kliše, ki pomeni vse od vzorca, sheme, uveljavljene sintagme do slabšalnih pomenov (pomanjkanja originalne misli, predvidljivost, pričakovanost), je v življenju posameznika in družbe ključen.
Kliše je zapik, osnovna norma, ki gradi subjektov in družbeni svet. Jezik brez klišeja se zvede na množico idiosinkrazij, razumljivih le njihovim avtorjem. Brez klišejev je govorica le še zbirka idiotizmov (v grškem pomenu te besede), ki imajo morda pomen le za posameznika, ki jih uporabi.
Uporaba klišejev ne terja oranja ledine, ampak le to, da zagrizemo v kislo jabolko in nek fenomen obravnavamo tako, da zadenemo žebljico na glavico, ne da bi ob tem prodajali meglo. S klišeji navadno ne prilivamo olja na ogenj, njihov cilj tudi ni metanje polen pod noge ali dvigovanje prahu. Nasprotno, kadar se učimo novega jezika, se nam kamen od srca zvali prav, ko obvladamo njegove klišeje, sicer se zlahka znajdemo v kaši.
Tudi če nam klišeji niso pri srcu, šele z njimi zares vstopimo v govorico in s tem postanemo član nekega občestva jezika. Še več, klišeji so baza vsake ustvarjalnosti in inovativnosti. Ni treba napenjati možganov, da bi dojeli, da se v teh najbolj zakoličenih jezikovnih tvorbah, v mejah, ki jih postavljajo vsakemu govorcu, vselej odpira potencial kreacije, pogosto tudi komedije. Tako se da s klišeji guncati afne, streljati kozle in zbijati šale.
In potem tisti, ki visoko leta, ne pade več nizko, ampak postane pilot, tisti, ki drugemu jamo koplje, pa je preprosto grobar in mu ni treba vanjo pasti. Rana ura je slovenskih fantov grob, zato je opravilo, ki si ga nameraval storiti danes, najbolje odložiti na jutri, saj si boš verjetno vmes premislil.
To, kako imajo klišeji, te strdline pomena, sami v sebi že pojmovne kvalitete ali kako je v njih prisoten zametek komičnega duha, je spet pokazal zgoraj omenjeni Goldwyn. Zanj namreč ustna pogodba ni vredna papirja, na katerem je napisana. Tistemu, ki gre k psihiatru, bi bilo treba pregledati glavo. Bolnica ni kraj za bolne ljudi. Življenje samca ni za tistega, ki živi sam. Če bi bil Roosevelt danes živ, bi se obrnil v grobu. Nekoč je Goldwyn v studiu, ko so snemali prizor umiranja, pripomnil: »Ta scena je dolgočasna. Recite igralcu, naj da malo več življenja v to umiranje.« Znal je začiniti tudi najbolj zlajnane stavke: »Mogoče nimam vedno prav, a nikoli se ne motim.« Ali pa: »Ne govori z menoj, medtem ko te prekinjam.« Oziroma: »Barvna televizija. Pha! Temu ne bom verjel, dokler je ne bom videl črno na belem.« In še: »Dajte mi nekaj let in iz te igralke bom čez noč napravil uspeh!« Končno še nepogrešljivi: »Ko bom hotel tvoje mnenje, ti ga bom povedal.« Samuel Goldwyn je razumel naravo klišejev, zato jo je vseskozi testiral: »Mislim, da človek ne bi smel napisati avtobiografije, preden ne umre.«
Če danes poslušamo javno besedo in še posebej javno besedo politikov - pri nas in v mednarodnem prostoru - lahko opazimo, da izgublja smisel za klišeje. Roosvelt in Churchill sta poznala naravo klišejev in naravo govorice, ki se lahko poigra z njimi. Še kakšen Kennedy je znal ustvariti nove klišeje (»Ne sprašuj, kaj tvoja država lahko naredi zate, ampak kaj ti lahko narediš za za svojo državo« ipd.). Danes je problem predvsem v tem, da se tedaj, ko politiki uporabljajo klišeje (»Dolgove je treba odplačevati!«, »Porabimo lahko toliko, kolikor ustvarimo.«), sploh ne zavedajo, da govorijo v klišejih, ampak se obnašajo, kot da izrekajo globoko občutene neposredne misli ali pa kar resnico samo na sebi. Resnica pa se - kot rečeno - vselej nahaja v bližini klišejev in pridno čaka, da postanejo novi in boljši.
