Dobro jutro: Zlata knjiga

Dan Bralne značke in dan Franceta Bevka je tudi dan zlatih knjig, smo novinarji izvedeli iz sporočila za javnost. Vse lepo in prav, ampak kaj pa so zlate knjige? Kratka anketa ni dala odgovora. Na srečo je striček Google ponudil fotografije platnic prekrasne zbirke iz naše mladosti. Imeni zbirk Kondor in Sinji galeb smo si zapomnili, Zlata knjiga pa se je v spomin vtisnila le z vsebino in podobo.

Knjige s pisano tarčo na hrbtišču so nas vodile v vznemirljivi svet Gimnazijke, Dvojčic in Heidi, Lassie in Robina Hooda, tudi Pike Nogavičke in celo starih znancev iz Sinjega galeba: druščine iz Tajnega društva PGC ali plemičev iz Lepega Janičarja.

Prav vsaka prikliče čudovite trenutke iz mladosti. Na to bogato knjižno podlago se je pozneje nacepila še množica novih knjig in zbirk. Bodo današnji otroci našli čas zanje? Najbrž ne. A to morda ni tako hudo, saj bodo brali druge, enako dobre, pestre, zanimive in razburljive.

Resnično me skrbi nekaj drugega: kaj pa če nikoli ne bodo odkrili čarobnosti branja? Kaj pa če ne bodo občutili vznemirjenosti zaradi potapljanja v domišljijske svetove, v katerih nikoli nismo sami?

Pravijo, da zgledi vlečejo. Če starši berejo, bodo brali otroci, če starši gledajo televizijo ali brskajo po računalniku, bodo enako počeli otroci. Pri nas doma – kot trenutno kaže – to ne velja. Tudi prigovarjanje, kaj vse da tiči v knjigah, še ni padlo na plodna tla.

Pomaga le, da jim berem jaz. Morda pa to niti ni tako slabo. Tako se crkljamo nekaj minut več, sama pa medtem spet odkrivam Drejčka in tri marsovčke in Mary Poppins in se po Sloveniji potepam z Ano, Ivom in stricem Tinetom, kolesarskimi junaki iz knjige Veselo potovanje.