Tiskane izdaje
Pred nekaj leti, ko Slovenija še ni bila na vrhu eksotičnih želja turistov, ki imajo radi miniaturne krasote in naravne zvoke, so se okoli Cerkniškega jezera motovilili neki Nizozemci. Zanje je bil že pogled na tisoč metrov visoki, razpotegnjeni hrbet Javornikov zastrašujoč. Snežnik, ki je imel konec maja še zmeraj belo kapo na skalnatem vrhu, je bil nedostopen kot Matterhorn.
Ustavili so se na ekološki kmetiji, spraševali, kramljali, se čudili, kako je vse majhno – čreda ovac, ki šteje 50 glav, je za te kraje že kar velika, 200 metrov dolga in deset metrov široka njiva pire in še ena takšna krompirja poljedelca že uvršča med večje ekološke kmete. Pili so domač jabolčni sok, zobali pirin kruh iz krušne peči in se razgledovali. Jezero, kjer se je med zelenjem bliskalo samo še nekaj pomladanskih ostankov vode, je ležalo pred njimi. Nekaj so se obotavljali in mencali, nazadnje pa le povedali, da bi radi šli na sprehod – če lahko. »Se moramo sezuti?« Na vprašujoč pogled domačina, saj tam okoli niso ležale perzijske preproge, so spoštljivo pojasnili: »Ko bomo hodili po travniku. Da ne bomo poškodovali rož.«
Čudni prišleki so lahko šli v cvetočo divjino obuti. Koliko zlatih ripečih zlatic, rožnatih kukavičjih lučc, vijoličastih travniških kadulj so pohodili, krajevni viri ne poročajo. Za nas so bajno cvetoči travniki, ki se maja razcvetijo v prelivajočih se barvah – z belo krajujejo bujni šopi ivanjščic, z rumeno kozja brada, zlatice in grinti, z vijoličasto kadulje, zvončnice, male in velike strašnice, detelje – nekaj tako samoumevnega kot gozd. Raste že od pamtiveka in bo do konca dni.
Dr. Jože Bavcon z ekipo ljubljanskega botaničnega vrta je od kolegov po Evropi velikokrat slišal, kar so pokazali Nizozemci: pisani cvetoči travniki postajajo dragocenost. Paša za oči in čebele in nešteto drobnih živalic. Eno od velikih čudes narave, ki ga lahko ponosno pokažemo tudi obiskovalcem.
