Dobro jutro: Angel predmestij

V Knafljevem podhodu je k meni pristopil možak, mi pomežiknil z nenevadno modrimi očmi pod zaraščenim obrazom in se zarežal, da ima danes občutek, da je srečal angela. V moji denarnici samo deset evrov. Oj, to bo pa preveč, je rekel, in začel brskati po žepih, da bi našel nekaj drobiža. Nekaj sem že prej nafehtal. Da boš imela za kavo, mi je rekel in me potrepljal po rami.

To je bilo že dolgo tega. Danes hitim po Čopovi in gledam predse, tu in tam vržem kovanec v kapo berača ali ga stisnem v roko glasbeniku, ki pride do moje mize, in ga ne pogledam v oči. Nihče od brezdomcev mi več ne reče angel, najbrž zato, ker že dolgo ne verjamem vanje. Takrat sem. Lahko bi spet. Brechtov Dobri človek iz Sečuana v režiji Aleksandra Popovskega govori zgodbo o bogovih, ki v brezupnem iskanju dobrega čoveka ta naziv lahko podelijo le mladi, dobrosrčni prostitutki Šen Te, ki ne zna reči ne. Ko neha prodajati svoje telo in si s pomočjo bogov kupi trafiko, pomaga vsem brez rezerve, tudi tistim, ki jo grdo izkoriščajo, imenujejo jo 'angel predmestij', dokler ji ne grozi, da jo bo njena dobrota potegnila nazaj v jarek. Namesto tega si na glavo natakne najlonsko nogavico in se spremeni v moškega, v 'bratranca' Šuj Ta, prototip neoliberalističnega tajkuna. Izmenično preigrava obe vlogi, brezčutnega bratranca in sočutno Šen Te.

Ves čas predstave sem se spraševala: moramo res biti oboje, da preživimo? Dobri človek iz Sečuana je spet vzbudil razmišljanje o vrednotah, kar zveni staromodno, predvsem zato, ker gre večinoma samo za besede. Razen. Razen kadar udari narava. Takrat se besede spremenijo v dejanja in rešujejo življenja. Pomislimo na gasilce. Pomislimo na vse koncerte žrtvam poplav, potresov. Pomislimo na koncert za Nepal na Odru pod zvezdami ... V ozadju je vedno nekdo z vizijo, ki zbere dovolj energije, da sproži človekoljubno dejanje, ki za sabo potegne množice. V ozadju je vedno dobri človek, če že ne angel.