Dobro jutro: Balončki

Ko je odraščala moja generacija, smo z žvečilko delali balončke. Glavni med nami je bil tisti, ki je napihal tako velikega, da mu je ob poku prekril ves obraz.

Takrat so bili balončki obljuba za boljšo prihodnost. Medtem ko smo otroci sanjali o žvečilkah, ki se napihnejo kot globus, so bili starši navdušeni nad detergentom, ki se peni kot morje. Zdelo se nam je, da je celotna tehnološka, kulturološka in ideološka superiornost razvitega sveta vsebovana v osmišljeni praznini, neizpodbitno boljši od naše socialistične, ki je bila trdno polna in ki se ni niti toliko penila, da bi z njo lahko naredili pravo milnico.

Starejši smo bili, bolj smo se približali penastemu svetu kreativnih kreditov in barviti možnosti, da imamo vse, četudi potem vse to zgubimo. Zrelost smo dokazovali tako, da smo vse življenjske načrte napihovali s toplim zrakom ter bili ponosni na nepredvidljivost poti pred nami. Bravo, hipi generacija! Za to smo se borili od majhnih nog in prvih balončkov iz žvečilk!

V 21. stoletje smo vpluli na globalnem balonu, podobnem časovnemu cepelinu, za katerega ne vemo, ali leti v prihodnost ali v preteklost. Ko pa so letos ribiči v Jadranskem morju ulovili japonsko ribo fugu, nas je zaskrbelo. Nismo namreč vedeli, kako se je znašla v naši Evropi, ki ne ve, kako ravnati z azijskimi baloni, polnimi smrtonosnega strupa.

Riba fugu, pojdi nazaj v svoje morje! Tam te bodo tako ali tako pojedli na sto načinov. Pusti nas z našimi sladkimi balončki, ki pri razpočenju zgolj naredijo »plop« in nikomur se nič ne zgodi. Živimo namreč v svetu, v katerem je precenjeno vse, kar je podcenjeno. Kaj nam torej preostane drugega, kot da uživamo v balončkih ter verjamemo, da je vsakdo od njih seme stvarstva, ki je tudi samo velik balon. Tako prazen in tako poln. Tako kot žvečilka moje mladosti. Kakor vsake sanje o boljši prihodnosti.