Tiskane izdaje
Nizko nad stezico, posuto s kamenčki, prhne med platane majhna jata škorcev, ki s polnimi kljuni plena s pokošene parkovne trate bežijo pred lačnimi zasledovalci. Za ljudi se niti ne zmenijo. Z dreves, ki obrobljajo park, se vsakič, ko veter drobno zgane vejo, kot perje ptic, ki v visoki formaciji letijo na jug, lahno spuščajo na zemljo zlati listi, prežarjeni s predsmrtno lepoto. Po šelesteči preprogi drobijo koraki in se izgubljajo za zidom, obraslim z bršljanom in zastraženim s strogimi iglavci.
Na drugi strani obstanejo na neštetih belih potkah, med katerimi so pravokotna polja enakomerno razporejenih grobov. Tihe postave se sklanjajo nad majhne parcele in skrbno čistijo. Nešteto detajlov se preliva skozi preproste oblike. Kamen, v različnih odtenkih in teksturah, od črno-granitne do skoraj porozne apnenčaste in golobje dolomitne.
Linije pravokotnih nagrobnikov tu in tam prekine angel, ki z razprtimi krili bdi nad trepetajočo svečo in ogolelimi vejami vrtnice s še zadnjimi odpirajočimi se popki. Teža kamna, ki varuje zadnje počivališče, ne izdaja, kakšno je bilo bitje, preden so ga pospremili v kraljestvo spomina. Niti izbira skromnega cvetja, ki zadnje dni oktobra poživlja zaplate zemljice med kamnitimi okovi.
Vaze in sveče, rumeno in modro cvetoče mačehe, blazine mahu, krizanteme in aranžmaji iz suhega cvetja, s katerimi si tisti, ki so tu, dajo opravka pred kolektivnim dnevom spomina na vse preminule, so rahla vez, tako neoprijemljiva kot bela sled letala, ki na hitro preleti nebo, na katerem se med majhnimi gredicami modrine gnetejo oblaki v vseh odtenkih kamna tam spodaj.
Zemlja je iz vesolja čudovita. Tega ni rekel bog, ampak Sunita Williams, astronavtka slovensko-indijskih korenin, ki je skoraj leto dni stanovala v vesolju. Od tam niti bog ne vidi, koliko sveč gori na grobu. Mogoče bi lepe misli na tiste, ki se jih spominjamo, svetile dlje, če bi vsakdo prižgal eno samo svečko.
