Tiskane izdaje
V isti papirnati obleki (rdeče-modro-bela) in obliki (rožnata domina) ter s seveda slavno zarezo na sredini.
Bazoka je že dolgo glavna junakinja mojih pripovedi o tem, kako je bilo v »starih« časih. Mlada generacija me z odprtimi usti posluša, ko bazoko spreminjam v metaforo nekega drugega sveta in vsega lepega, dramatičnega, napetega, smešnega in seveda sladkega v njem. Kako naj povem zgodbo o prijateljstvu brez bazoke! Pogledal si prijatelja in ta je bazoko brez težav razpolovil.
V težkih trenutkih smo si jo podajali celo iz ust v usta. Bazoka je bila torej simbol brezpogojnega tovarištva. Pa varčevanja, skromnosti, ponižnosti in veselja; hranil si jo v predalu in njeno opojnost po malem okušal ves teden.
Ali bazoka kot prvi korak v samostojnost. Starši so dali pet par, pobrskal si po košu sladkarij pred strogo prodajalko in med polomljenimi lizikami in iz kupa raztresenih pepermintov potegnil najljubšo blazinico. Bila je tudi preizkus spretnosti in poguma na posebnem tekmovanju pred blokom; kdo si v usta zbaše več bazok in napihne večji balon.
Da ne govorim o šolskih ekskurzijah, na katerih je bila ob primorski žemlji, siru Zdenka in soku Pingo obvezen del malice. No, bile so tudi težave; bazoka, ki je zlepila liste zvezkov na notranji predal šolske torbe, bazoka nalepljena pod šolsko mizo (in jo je odkril hišnik) ali, še najhuje, zasačena pri uri telovadbe.
Šele zdaj vidim, da bi ji morali reči bazuka, napisana je z dvema o in je že desetletja proizvod ameriške industrije. Nekaj časa so jo po licenci izdelovali pri nas v Žitu, potem pa je izginila in ostala nežen spomin. S spomini pa je pravzaprav tako. Ponudijo ti trenutek, ko je spet lahko vse po starem. In bolj ko je vse po starem, bolj se počutiš mlad. Pa čeprav z gumasto maso, ki svoj sladek okus izgubi po nekaj sekundah, potem pa postane trda kepa, po kateri boli čeljust.
