Obstajata dve verziji zgodbe plemena Cherokee o dveh volkovih, v obeh različicah pa v nas živita beli in črni volk. Beli je vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, zna se vživljati v druge, zaupa, živi v harmoniji z vsem, kar ga obdaja. Bojuje se le takrat, ko je nujno, da bi zaščitil sebe, družino in druge volkove v tropu. Črni volk je jezen, nevoščljiv, ljubosumen, pohlepen, aroganten, samopomilujoč, zamerljiv, egoističen, je lažno ponosen, večno nezadovoljen in preplašen.
Nauka pa se v obeh zgodbah razlikujeta. Po prvi zmaga v nas tisti volk, ki ga hranimo, po drugi pa ni preveč modro, če se trudimo in poskušamo hudobnega črnega volka povsem izstradati. Ima namreč nekatere pomembne značajske lastnosti, saj je silovit, močnega duha in se nikoli ne bo uklonil. Je tudi iznajdljiv, spreten, sposoben najbolj pretkanih zamisli in strategij ter ima izostrene čute.
Poleg tega je taka dvojnost človekovega duha nekaj povsem naravnega, vsakdo med nami je sposoben biti dober in slab, pogumen in boječ, miren in nasilen. Šele ko si obe skrajnosti priznamo in jih sprejmemo lahko dosežemo ravnovesje, zato se zdi najbolj smiselno, da nahranimo oba. Ko bosta sita, se ne bosta več bojevala za našo pozornost, našli bomo svoj duševni mir, glede na položaj pa se bomo odločali, katerega volka bomo poklicali na pomoč.
Kakorkoli že, obe verziji zgodbe imata še tretji poduk. Ob današnjem vsesplošnem tarnanju, da so se vrednote izgubile oziroma da jih nihče več ne spoštuje, nam dajeta zgodbi vedeti, da družina, socialni krogi in ne nazadnje politika nedvomno imajo svoj vpliv pri ustvarjanju lestvice vrednot, vendar je odločitev na koncu vedno v naših rokah. Če nič drugega, je treba belemu volku vsaj tu in tam postreči s kakšnim obrokom, predvsem pa ni treba črnega preveč razvajati.