Tiskane izdaje
Tisto sobotno jutro sem tekla na intervju s pisateljico gansko-nigerijskega rodu, Taiye Selasi, literarno zvezdo, kot jo imenujejo po svetu. V moji glavi žareče, močne, sugestivne podobe in prizori iz njenega prvenca Gana naj gre, njen ritmični jezik, kot bi »prebrala« galerijo slik ali »poslušala« koncert hiphopa, afriških bobnov in urbane glasbe velemest hkrati.
Pred mano je sedela, presunljivo lepa, ponosna, a topla, igriva, zabavna, a hkrati zelo resna, ko je govorila o dokumentarcu Exodus, s katerim ozavešča o strahotah, ki jih preživljajo ljudje, ki bežijo iz vojnih žarišč, nikoli jim ne reče begunci, pravi. Živi na štirih celinah, zamenjala je štiri imena, in dom je zanjo predvsem stanje bivanja. Dom je zanjo tam, kjer je nihče ne sprašuje: Zakaj si tu? In ... kadar bere ali piše, potopljena v zgodbo, je nihče ne vpraša, zakaj je tam. »Od otroštva, ko sem se kot bralka zatopila v branje, sem se počutila tako, kot da sem doma. Ko se smejem s svojo sestro dvojčico o stvareh, ki se zdijo smešne samo nama, se počutim doma. Ko sem poleg oceana, sem doma. Ker tudi ocean ne sprašuje, zakaj sem tam in ne kje drugje.« Iz pogovora sem odhajala z razširjenim prsnim košem. Zaradi takšnih srečanj, trkov dveh svetov, ljubim svoj poklic.
Literarni festival Fabula se je v soboto zvečer končal s pogovorom, ki ga je s Taiye vodila Ula Furlan, bil je razprodan, tako kot vsi drugi večeri z gosti Fabule. Fenomen, pravzaprav, da toliko ljudi želi poslušati misli avtorice, avtorja, tudi če še niso prebrali njegove, njene knjige. Hočejo biti tam, v živi izkušnji z avtorico, kot bi slutili, da se bo v tem trku, v tem srečanju, »nekaj zgodilo«. Sama sem na tisto sobotno dopoldne v uri in pol v kavarni hotela Vander »tisto nekaj« že dobila. Nekdo mi je povedal, kar v resnici že dolgo slutim, a si tega nisem upala priznati. Tudi moj dom je v zgodbah, v literaturi, v tem trenutku, ko pišem. Tu me nihče ne vpraša: Zakaj si tukaj in ne tam?
