Dobro jutro: Bleščice

Neki dan jih je bila spet polna kuhinja. Prekrile so kuhinjsko mizo, stole in celo tla. Začela sem jih brisati in prilepile so se mi na roke. Roke so se zableščale. Tako kot star parket in oguljeno usnje kuhinjskih stolov. Še kuhinjska miza, sicer sama po sebi čisto lep kos pohištva, je postala bolj privlačna.

Obstala sem s krpo v roki. Kaj naj storim? Naj jih obrišem ali občudujem?

Le kaj je na teh drobcenih pikicah iz metalizirane plastike, da še odrasle ženske tako privlačijo? Zakaj jih dodajamo k oblačilom, rutam, celo klobukom? Bleščice so vznemirljive, ker odbijajo svetlobo. Njihova površina se zato lesketa. Za lepšanje jih uporabljajo že od pradavnine. Zaradi njih so se lesketale jamske poslikave. In že v prazgodovini naj bi praljudje zdrobljen hematit uporabljali kot ličilo.

V preteklosti so bleščice izdelovali iz različnih materialov, predvsem kamenin in stekla. Celo med drugo svetovno vojno ni usahnila želja po lesketajočih dodatkih. A je ostajala neizpolnjena, saj materiala za njihovo izdelavo ni bilo, vse dokler Američan Henry Ruschmann, tako Wikipedija, ni pogruntal, da lahko kovino spremeni v zlato ali, bolje rečeno, odpadne surovine v dragocene bleščice. Danes izdelujejo 20.000 različnih vrst bleščic v množici različnih barv, velikosti in oblik. V zadnjih dvajsetih letih so jih menda ljudje nakupili več kot štiri milijone ton in pol. Če jih ne uporabljamo nikjer drugje, si jih privoščimo vsaj v laku za nohte.

Da z majhnimi otroki ohranjamo tudi otroka v sebi, se je potrdilo, ko sem z vsake otroške zabave prišla s poslikanim obrazom. Najpomembnejši del poslikave so bile vedno prav bleščice. Te so potem z mojih lic odpadale še nekaj dni. Tiste na kuhinjskih tleh pa sem nazadnje s težkim srcem vendarle posesala.