Tiskane izdaje
Koliko diktatorjev na svetu se lahko pohvali s tem, da jih čisto vsakič, ko odnesejo pete od doma, ob vrnitvi pričakata rdeča preproga in plehmuzika? Vem, da bo zvenelo neskromno, ampak pri nas je to vsakdanji protokol. Naj bo dan ali nad spokojno dolino že svetijo polnočne zvezde, ko avtomobil tiho zavije pred prag, se zasliši vzneseno mijavkanje in črna mačka pridrvi iz črne noči. Ko zasopla konča svoj pozdravni nagovor in pokaže, kako čila in čuječa straži naša posestva – s širno soseščino vred – se podrgne ob nogah, potem pa kot strumna šefica protokola, z repom, pokončnim in ravnim kot paradna sablja, slovesno odkoraka proti vratom. Ko virtuozno odprede svoje večernice, se zvije v klobčič in zaspi. Samo govori še ne. Bolj udomačena sploh ne more biti.
Te slike so mi vrtinčile po možganih, ko se je namrgodilo nebo in je veter divje zaplesal z vrbami, sklonjenimi v sramežljiv priklon. Veter je mojster igre, včasih nežne in prefinjene, včasih grobe in silovite, ko mu uidejo vajeti iz rok in vse frči po zraku. Iz čistega miru kot mačka huškne iz podrasti; lahko je nepopisno tih in vztrajen kot favn, ko z dolgimi vzdihi plaši travo, da v srebrnih valovih lovi metulje in šepeče škrjančkom, ki se lovijo z zračnimi tokovi. Ko zrak trepeta od vročine, se nagajivo zapodi pod ženska krila in opleta s prosojnimi tkaninami, mrši dolge lase mladenk in razposajeno dviguje čez plešo napete pramene las resnih gospodov.
Tako dolgo biča vodo v lenih rečicah in na odprtem morju, da se začne na vrhu plesti bela čipka pene. Smrekam zvija veje. Žvižga v ptičja gnezda v drevesnih duplinah. Besno se zaganja v najvišje vrhove jelk in jih ziblje v vratolomnem ritmu. Skriva se med orlovsko praprotjo in žgečka ločje ob jezerskem bregu. Svež, da zmrazi po hrbtu. Na vsem lepem pa prihrumi, v spremstvu groma in strele, in kot za šalo dviguje strehe, kot vžigalice lomi debla pol stoletja starih dreves in puli mlada drevesa kot plevel. Nič več krotek. Kot mačka, ko zjutraj na prag prinese zadavljeno sinico.
