Tiskane izdaje
Letos se mu prvi nabiralci grozdja ne morejo in ne morejo izogniti. Brozgasto blatna tla srkajo vase gumijaste škornje, da se je naporno in mučno premakniti za vsak korak naprej. Po rozgah in listju se cedi in teče za rokave, obleka se lepi na hrbet in kolena, da bi človek najraje preklel pridelek in vreme.
Turobno pospravljanje celoletnega vinogradnikovega dela se na srečo ponovi le nekajkrat v njegovem življenju. Letos deževje, pred časom toča, pred desetletjem pozeba, vmes leto ali dve rumenice ... To jesen se ljudje pogovarjajo le o teh zlobnih in nenaklonjenih letih in dodajajo, da so sicer že končevali delo v mokrih vinogradih, a letošnjemu podobnega pa da doslej še niso doživeli.
In prav to je dvakrat čudno. Najprej zato, ker so vsaj malo starejši tako na hitro pozabili, da so preživeli že nekaj mokrotnih trgatev. Potem pa je nerazumljivo, zakaj se raje ne pogovarjajo in ne spominjajo lanske trgatve v toplem in suhem; kako so pozabili, da so pred tremi ali štirimi leti obirali grozdje v kratkih rokavih in jih je zvečer od jarkega sonca celo mravljinčasto skelela koža, kjer je bila ves dan ogolela; v tej mokroti bi jim bolj prav prišli spomini, kako so po trgatvi plesali na dvorišču in dolgo v noč sede pod brajdami peli celo tiste pesmi, na katere so bili že povsem pozabili.
Brači grozdja, kakor nas jih uradno uči poimenovati slovar, so v vzhodnih vinorodnih deželicah po imenu in letos v prvih dneh trgatev tudi v resnici berači; berači grozdja. Najbrž je to najbolj nazoren jezikovni poduk, da je med zadovoljnim bračem pridelka in beračem tako malo razlike, samo kakšna črka, včasih samo kakšen dan ali teden, kdaj pa kdaj pa tudi celo leto. Toda modrec ve: letos beračim, spomin na prejšnje obilne in sončne letine pa mi greje mokro telo in trde sklepe z obljubami, da bom spet bral sončno opečen in sladek pridelek.
