Dobro jutro: Človeški stik

Spadam med tiste, še redke ljudi, ki zaradi nenehnega hitenja v svoji torbi nosijo kup položnic, in si vsako jutro obljubijo, da bodo šli na pošto in »opravili to«, medtem ko minevajo tedni, včasih celo meseci, in potem končno prispem na pošto, čakam v neskončni vrsti, dokler gospe za okenčkom ne predam tistega, kar me teži. Skupaj z občutkom krivde, ker za mano ljudje spet čakajo v vrsti, tako kot jaz pred tem, in ker je gospa na drugi strani steklene šipe s svojimi negovanimi nohti in prijaznim nasmehom, odgovarja na vprašanja, včasih si privoščiva kakšen zabaven dovtip, včasih je dovolj samo nasmeh.

Res mi je žal, morda sem še edina v generaciji, ki ne uporablja klika, da o avtomatih za položnice sploh ne govorim, sem rekla. Pogledala me je, z nasmeškom: Ne opravičujte se, brez takšnih, kot ste vi, tudi nas več ne bi bilo tukaj.

Avtomati prihajajo. Živimo v času hitrega razvoja tehnologij, robotov, ki vse bolj nadomeščajo ljudi, in povečujejo tesnobo. V sodobni družbi se najbolj spreminja odnos do časa in hitrosti, piše tudi Renata Salecl v knjigi Tek na mestu in pravi, da družboslovje in humanistika »še ne mislita dovolj hitro« teme o umetni inteligenci.

Predstavljajte si: v petih letih ne bo več voznikov avtobusov, voznikov tovornjakov, morda niti taksistov ne bo več, stroji prevzemajo delo delavcev. To bo še dodatno razdvojilo družbo, mi je pred kratkim v pogovoru dejala Danah Zohar, avtorica knjige Čustvena inteligenca in Kvantni voditelj. Po njenem mnenju je to, da kvalificirani delavci izgubljajo službe zaradi robotov eden od ključnih vzrokov za porast skrajnih desničarskih ideologij v Evropi, za brexit in konec koncev tudi za izvolitev Trumpa.

Jaz samo vem, kaj se zgodi, ko se nejevoljna, s težo vsakodnevnih obveznosti, ustavim pri okencu v trafiki in mi prodajalka s širokim nasmehom obrne dan v drugo smer. Še vedno je tisto, kar je najdragocenejše, pristen človeški stik. Kmalu bo postal ekskluziva, izjema, redkost.