Dobro jutro: Človeški vrt

Ulovljeni smo v razmerja, tako kot so po živalskih vrtovih v kletke zaprte živali. Opice, medvedi, flamingi ... in vsa druga simpatična bitja lahko opazujemo od daleč, se čudimo odnosom, ki se vzpostavljajo med njimi, ta čas pa tudi sami razkrivamo, v kakšnih odvisnostih stopamo skozi življenje.

Neznanki v lokalu živalskega vrta v Lizboni. Lahko bi bili prijateljici – po letih, po ljubezni ali skrbi za otroka –, če le ne bi ena – gospodarica – molče vladala in ne bi druga – pomočnica – samo tiho služila. Pogovarjali se nista, a govorili sta veliko: brez besed druga drugi in hkrati vsakomur, ki si ju je privoščil opazovati.

Ženski, ki pripadata oddaljenima razredoma, si nimata veliko povedati, čeprav sedita za isto mizo druga nasproti druge. Tudi z očmi se skoraj ne dotakneta, ampak zreta mimo. Drugačni sta že na pogled: prva je bela, urejena in vsa negovana, druga je temna, manj privlačna in skromneje opravljena. Ena gleda gospodovalno vzvišeno in zdolgočaseno, druga pogleduje izpod čela z begajočim izrazom v očeh, prav tako ne nujno simpatičnim. Prostora za smeh ni, zaznati ni niti iskrice naklonjenosti. In vendar: gospodarica je mati, pomočnica pa se mora vesti kot mačeha – v naročju drži malčka ženske, ki ji služi, ga, po otroško nemirnega, poskuša hraniti in mu daje piti. Pri tem je hladna, ni groba, a tudi nežna ne. Morda je gospodarica preblizu, da bi se sprostila, mogoče pa tudi v njej ni veliko mehkobe. Ko se otrok izmakne in steče k stekleni steni, da bi opazoval lenobnega aligatorja, ženski obsedita vsaka na svoji strani mize in žvečita vsaka svoj krompirček. Brez besed.

Stare evropske družbe so razslojene, razkoli med nobleso in rajo so globoki, neenakosti se vlečejo od nekdaj in se bodo v neskončnost naprej. Takšen je človeški vrt.