Dobro jutro: Čudež

Čudež je namreč, da napišeš komad, ki spremeni svet, a si pri tem tako zadet, da zase ne veš. Kaj šele za umetnino, ki je pri tem nastala.

Objavljeno
18. marec 2018 22.49
GERMANY/
Ali Žerdin
Ali Žerdin

Umetnostna zgodovina nima zadovoljivega odgovora. In tudi sam avtor ene ključnih umetnin druge polovice 20. stoletja priznava, da mu marsikaj ni jasno. Kaj se je zgodilo? Umetnik se je zbudil v svojem londonskem stanovanju, zagledal je čudo tedanje tehnike, Philipsov kasetofon. Njegova psihofizična kondicija ni bila vrhunska. Slutil je, da so se v času, ki ga spomin ni zabeležil, dogajale čudne reči.

Šlo je namreč za čas, ko so se po njegovem ožilju pretakale tudi substance, ki niso imele zveze s hemoglobinom. Še enkrat je pogledal kasetofon in ga sklenil pognati. Zavedal se je zgolj tega, da je zvečer vanj vstavil novo kaseto.

Potem je pozorno poslušal. In slišal je kitarski rif, o katerem ni nikdar razmišljal, nikdar ga ni odigral. Ker v okolici ni bilo nikogar drugega, ki bi zadevo lahko posnel, ni imel razloga dvomiti, da je prav on avtor glasbene ideje. Na Florido je klical prijatelja iz rane mladosti, mu predstavil posnetek, ta je napisal besedilo, nekaj dni je še minilo in dobili so se v Chicagu ter vse skupaj 10. maja 1965 posneli.

Pesem še danes nosi naslov (I Can't Get No) Satisfaction. Pod njo so se podpisali The Rolling Stones. Lahko pa bi se imenovala tudi Prvi misterij rock'n'rolla. Eden največjih skladateljev sodobnosti Keith Richards v svoji biografiji navaja, da se je posnetek na njegovem kasetofonu znašel kot nekakšen čudež. Iskreno priznava, da nima pojma, ali je brenkal on. Teoretično je mogoče, da je strune mučil kdo drug. A umetnina je tu. Veselimo se je.

Pustimo ob strani, ali vam je pesem Satisfaction všeč. Meni osebno se ne zdi kak presežek. Glede na okoliščine nastanka umetnine pa dvoma ni. Da bi v Vatikanu nekoga razglasili za blaženega, je treba dokazati čudež. Če je bil Mick Jagger razglašen za viteza, mora biti Keith Richards razglašen za blaženega.

Čudež je namreč, da napišeš komad, ki spremeni svet, a si pri tem tako zadet, da zase ne veš. Kaj šele za umetnino, ki je pri tem nastala.