Dobro jutro: Da le ne bi ...

Gor proti nebu je dvignil med tri prste skrbno objeto jagodo ranine in tako kot nekje v njeni motno rumenkasti notranjosti se je sonce prikazalo tudi v njegovih očeh. »Mehka je in sladka,« jo je ponudil in s hitrim gibom osmukal drugo, da bi lahko istočasno v ustih iztisnila s sokom prepojeno notranjost iz kožice in hkrati okusila, o čem govori. »Bi vedel z besedami povedati vse, kar čutiš?« me je presenetil in nama vešče odščipnil cel grozd. Potiho sva potem stopala po starem vinogradu in počasi, kakor da ne bi hotela motiti mehčanja bogato razstavljenih in po trti bahaško obešenih grozdov. Šele gori na klopi pod jablano, ki je prav kot božično drevesce ovešena s plodovi, je zavzdihnil, kar ga te dni najbolj muči: »Da le ne bi padlo kaj trdega!«

Ne le moj haloški rojak, toče se vsak vinogradnik boji bolj ko vrag križa. Dolga stoletja skrbnega obdelovanja vinskih goric so najbrž strah pred točo vgradila že v gene ali pa v osebnostno shemo vseh nas, ki smo se naučili hoditi ob vinogradih, v njih spoznavali in se učili, kaj sta napor in delo, kaj sta muhavost (včasih se nam je zazdela celo hudobnost) narave in kaj njena radodarnost. In z vsem tem za ves svoj vek spoznali lastno nemoč in nebogljenost, ki jo nosimo s seboj, pa če odidemo še tako daleč vstran od vinskih trt.

Tam na klopi sva naenkrat izgubila v ustih vse ostanke sladkosti grozdja, ki sva ga zobala po vinogradu in po neznanih kanalih nama je strah pred omenjeno točo in pobesnelo naravo uspel zamenjati okus z medlo gorčino.

Kot bi bila zelenkasta kislina in otožnost vstopili v oči, v katerih se je ob sladki grozdni jagodi še malo prej skrival sončni rumenjak. Najbrž zato, ker tudi tega ne znam naslikati z besedami, sem nekje globoko v njegovih očesnih jamicah opazil nekaj ledenega. »Bi znal povedati, kako se bojiš toče?« sem mu vrnil. Ne bi bil smel! Slovo bi bilo bolj ledeno, kot so bila dosedanja, če mu ne bi bil iskreno povedal tudi moje želje: »Da le ne bi padlo kaj trdega!«