Dobro jutro: Dan joka za majem

Maj je čas radostnih čudes. Od nekdaj. Čas za Gaudeamus igitur, za veselje in porednost v očeh. Včeraj je hupajoča mladina spet zasedla ulice, veselo so se gnetli v avtih svojih mam in atov, skozi spuščena stekla so moleli roke, raglje in glasne rumene troblje, za stekli so bila nasmejana dekleta in poredni mladi šoferji, dež se je stekal nanje, a se mu niso dali motiti.

Včeraj je bil še za eno generacijo ta veseli dan slovesa od šole, danes je dan ljubezni, že jutri bodo odrasli. Včeraj so o kratkosti življenja samo peli, jutri jo bodo živeli. Kot neke druge generacije pred njimi, ki se pri osemnajstih prav tako niso dale motiti …

Maj v zgodnjih osemdesetih. Čas, ko smo na Kajuhu – kaj bi drugega? – recitirali Kajuha in prisegali na Bosa pojdiva, nazadnje pa res šli in zasedli ulice – peš in s porednostjo v očeh, veseli v povorki, ki se poslavlja. Maj se je pisal tudi, ko smo namesto integralov reševali lastni integralni problem: ali je DNK bolje pustiti na Petričku ali pod njim, na mostu prek Savinje ali pod njim? Nazadnje smo vedno pristali – spodaj. Pri odvodu, smo rekli … Bil je maj, ko smo se odločili na lastni koži preizkusiti kolektivno neodgovornost. Kolektivno smo prešpricali matematiko, da bi izpilili Gaudeamus in niti za ped nismo popustili pred individualnimi grožnjami profesorja, naj priznamo, da je bil to samo izgovor. Da ni res, da smo se mučili z besedilom o kratkosti življenja. Da smo v resnici obstruirali dolgost matematike. Pripravljeni smo mu bili priznati le, da je latinščina težja od »njegovih« integralov. To je bilo zadnjič v življenju, da smo se kolektivno izognili kazni.

Še leta smo vzdihovali za njo, kolektivno neodgovornostjo, enako kot so naše mame jokale za »Titejevimi časi«, stari starši pa za Francem Jožefom. Ko ljudje jočemo za starimi časi, v resnici jočemo za mladimi maji. Le poimenujemo jih drugače: eni s sistemi, drugi s kulti. Včeraj je že bil spet en tak dan – joka za majem.