Tiskane izdaje
Obe klopi sta že razmajani in debela mizna plošča med njima priča, kaj vse je že prestala. A vseeno na njej trdno stoji napol polna ročka vina, ki si je maloprej v kleti nabrala toliko hladu, da se je v popoldanski soparici takoj orosila. Blažen je hlad požirka tam nekje na sredini grla, a hitro izgine, kakor bi hotel dati prostor besedam popoldanskega klepeta.
Ta pa nas nepričakovano vpraša, koliko ljudi neki se je prav tu že pred nami pogovarjalo, prepiralo, koliko jih je tu zapelo ali celo od utrujenosti težkega dela na zemlji prekrižalo roke na mizi, nanjo položilo svoje čelo in zadremalo. Edina priča vsemu temu dogajanju je stara lipa, ki tu na robu kmečkega dvorišča ob komaj zaznavni sapici hladi poletno vročino že vsaj petim rodovom.
Družin, ki so se zvrstile na tem haloškem bregu, na isto mesto niso posedale niti najbolj trdne klopi in obložene mize, ampak jih je z nevidno močjo v svojo senco vabila lipa. Tudi danes se ji domači in prišleki ne moremo izogniti. Čeprav je najvabljivejša med cvetenjem s svojim sladkastim nezgrešljivim vonjem, je najdragocenejša ob poletnih vročinah. Ker prekrije velik del dvorišča s takšno senco, da imaš neverjetno srečo, če ujameš tanek sončni žarek skozi njeno mogočno krošnjo. Pa še tega ti takoj skrije, saj srčasto listje skoraj nikoli povsem ne miruje.
Sedečim spodaj pod njo se zdi, da se vedno znova zaradi njih spreminja v posebno pahljačo in tako spretno vrtinči zrak, da je vedno precej hladnejši kot oni na osončenem podstenju ob hiši in tudi hladnejši kot pod nadstreškom na tri strani odprtega vhoda v hišo. Nobena trdna streha, nobeno senčilo ne zna tako uravnavati in hladiti zraka kot prav bogato listnata krošnja drevesa, še posebno lipe. V dnevih, ko je iskanje »debele« sence nujnost, je tako drevo naš najzvestejši zaveznik. Samo varuje nas in nikomur ne bo nikoli izdal, o čem smo tam sanjarili, kaj načrtovali, samo lenobno klepetali ali počeli še kaj drugega.
