Dobro jutro: Dekle, zakaj tajiš?

Zanjo se je izplačalo gaziti po bujno razraščeni vodeniki in širokem lapuhovem listju; prevelika kazen ni bila niti zagaziti v nanošeni mulj na okljuku bistrega potoka, ki je le tu in tam pokazal kitasti vzorec pretakanja vode izpod na vse strani razvešenega zelenja. Trave že semenijo, da se za prerivajočimi nogami kadi, kakor bi posebno sivkasta meglica hotela po katerem od obeh pobočij navzgor med vinograde. Tam nekje daleč naprej pa nenavadna melodija sili neko ošabno dekle k priznanju, da to noč ni spalo samo, saj se na pojštrčku pozna, da sta ležala dva ...

Tunek je bil pravkar do konca uglasil svoje orglice, da je pesem lahko zaigral, čeprav ni vedel, da jo bom prvi in edini slišal jaz na drugem koncu grabe. Takoj mi je dal vedeti, da igra zase, ko sem samo narahlo omenil težavno pot do njega. Če sem torej rinil v goščavo, sem pač kriv sam. A kaj naj bi drugega, če pa je igral prav tisto melodijo moje mladosti, ki sem jo starejšim zgaranim težakom najbolj zavidal ob širokih mizah, kjer so po skromnih večerjah in kosu ocvirkovke ali gibanice še zmogli z vso močjo zapeti svoj železni repertoar krepko prek desetih pesmi. Dekle je tajilo iz večera v večer, čeprav so mu vsakokrat kazali pojšterček z zmečkanima kotanjama dveh človeških glav. Pa je še kar naprej tajilo, da me je že malo ujezilo. Čeprav nisem povsem razumel, zakaj na eni postelji ne bi smela spati dva, če pa smo pri nas doma spali štirje na dveh, pa tudi nikogar izmed težakov nisem poznal, ki bi takrat bil imel samo svojo posteljo.

Orglice posebneža Tuneka sem prosil, da zaigrajo pesem o dekletu, ki taji in taji, še enkrat. Razpokane ustnice si je spet vešče oslinil in potegnil po njih s povezano vrsto lubjastih piščali, da je skozi luknjice najprej siknilo, potem pa božajoče zazvenelo: dekle, zakaj tajiš ...

In za moje priprte veke se je kot akacijev trn ali slivov boglovec zapičilo vprašanje, zakaj bi prav za to pesem iz mladosti pregazil še več dračja in grmovja, da bi jo spet slišal. Nisem ga še izdrl.