Dobro jutro: Dežnik

Mama moje prijateljice je bila meteorologinja. Ena od tistih s televizije. Vsak večer smo jo gledali polni upanja in pričakovanj. Bo napovedala sončen konec tedna? Ali ve kaj o dežju, ki bi nam lahko pokvaril koncert na prostem? Kako naj se oblečemo, ko se bomo odpravili ven? Zdela se nam je mešanica evropskega vseveda in indijanskega vrača.

Pravzaprav smo bili prepričani, da njene napovedi niso samo strokovne analize nekakšnih skrivnostnih pojavov v ozračju, ampak tudi nepreklicni ukazi, namenjeni nebu. Takšna je bila videti na zaslonu, nekoliko stroga in polna avtoritete, zaradi katere niti oblaki niso mogli početi prav vsega, kar bi hoteli. Če gospa Š. pravi »zmerno oblačno«, je to pomenilo, da se morajo razmakniti vsaj toliko, da bo sonce skoznje pogledalo proti naši ulici. Morda prav v naša okna.

Gospa Š. je bila res strašna! Po njeni vremenski napovedi nismo niti več vedeli, kaj so povedali v televizijskih poročilih. Koga pa so zanimali politični obračuni in gospodarske krize, če je gospa Š. napovedala: »Jutri bo suho in toplo.« Brisali smo kolesa ali iz shrambe jemali gojzarje. Živeli smo za ta njen »jutri«.

Toda nekoč je mojo prijateljico in mene ujela nenapovedana nevihta. Priznam, da me je bolj razočarala njena mama, kakor me je motila mokra majica, prijateljica pa je bila jezna. Nepričakovano spremembo vremena je sprejela osebno. Bila je skoraj užaljena. Zgrabila je mobitel in poklicala mamo. »Kaj je zdaj to?« je vpila. »Mi nisi vse življenje govorila, da je meteorologija znanost? Kaj se je torej zgodilo?«

Po nepretrganem rafalu sem doumela, da gospa Š. po drugi strani molči, in predstavljala sem si jo, da strogo udarja s prsti po delovni mizi. Ko je končno vse utihnilo, se je končala tudi nevihta. Nadaljevali sva sprehod in šele takrat sem si drznila vprašati prijateljico, kaj ji je mama povedala. Skozi stisnjene ustnice je zamomljala, »kaj misliš, zakaj vedno nosim dežnik v torbici?!«