Dobro jutro: Domovina

Dan državnosti bi bilo dobro preživeti z nekaterimi tam daleč ali pa morda čisto blizu, in to s tistimi, ki nimajo svoje države.

Praznovati bi bilo treba tudi s tistimi, ki so domovino izgubili, jo zapustili, iz nje pobegnili ali so jih iz nje pregnali. Dobro bi bilo kratko malo deliti praznični dan z ženskami in moškimi, ki se ravnokar vkrcavajo v nezanesljiv čoln, z otroki in ostarelimi, ki se prav zdaj odpravljajo na tvegano potovanje. Z vsemi, ki se bodo kmalu znašli pred nekimi tujimi vrati in prosili nebesa, naj ne ostanejo zaklenjena.

Vendar to ni odvisno od nebes ali bogov. To je odvisno od nas.

Sprašujem se, kaj pomeni empatija v časih, ko več kakor 60 milijonov ljudi po vsem planetu išče rešitev v begu. Kako sočustvovati v časih, ko je beseda »prihodnost« tako nejasna in grozeča? In kaj bi lahko storil vsak od nas, da bi se svet nehal vrteti v zlohotnem krogu vojskovanja, trpljenja in življenja na robu preživetja?

Imeti rad svojo domovino ni tako preprosto. Kaj imamo radi? Njene gore in reke? Vonjave njene poezije in odmeve nam domače glasbe? Kadar mi kdo reče, da je treba biti »državotvoren«, pomislim, da bi se morala vrniti v šolo in se naučiti vse te nove besede, katerih pomen mi je ušel nekje, medtem ko sem tavala po celinah.

Opazovala sem Japonce, kako obožujejo svojega cesarja, in Angleže, kako vzklikajo svoji kraljici. Gledala sem Kitajce, kako živijo s svojo zgodovino, kakor da brez nje ne bi bili to, kar so, in Indijce, kako v pisanem kaosu odkrivajo skupnega duha veličastne nacije. Je mar to to?

Mislim, da ni, vse dokler se tako krčevito bojijo, da se bo kdo dotaknil njihovih meja. Mar ni bolj domoljubno, kadar ponudimo roko tistim, ki nimajo domovine, a so vendar ljudje, kakršni smo tudi vsi mi po praznikih? Le da mi z nekaj več sreče.