Tiskane izdaje
Dijaki tretjih letnikov Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani, ki se poleg latinščine učijo tudi grščino, se vsako leto odpravijo po poteh antičnih Grkov. Tudi letos. Bil je september, vroče grško sonce je žgalo, stali so v senci pod oljčnim drevesom in poslušali profesorico grščine o skrivnostnem svetu delfskega preročišča. Eden od dijakov je skoraj pohodil zavitek šelestečega papirja. Pokazalo se je, da gre za nič več in nič manj kot 220 evrov.
Pred gimnazijci sta se pomikali dve skupini japonskih turistov in pomislili so, da je denar izgubil kdo od njih. A ko nesrečnika niso našli, se je začela burna najstniška razprava, kaj z denarjem: nekateri bi ga dali v razredno blagajno, drugi za Karitas, tretji pretopili v sladoled. Marsičesa so se domislili, a profesorici sta vztrajali. Denar je treba vrniti tistemu, ki ga je izgubil.
Nadaljevali so ogled, mimogrede pa receptorju na vhodu muzeja povedali za najdeno bogastvo in pri njem pustili denar. Delfe so čez dve uri zapustili v misli, da ga bo Grk verjetno porabil zase ... Evri so namreč bili še vedno v njegovem predalu.
Potem je vroče poletje postalo jesen, ekskurzija je bila že davno mimo, brezskrbni prvi šolski dnevi so postali napornejši, najdeni zvitek pa pozabljen. Dokler v profesoričin poštni predal v šoli ni prispela pošta iz Grčije.
»Dear Madam« je pisalo v angleščini. »V resnici se je japonska turistka, ki je izgubila denar, res oglasila. Prosila me je, naj fantu, ki ga je našel, pošljemo to sporočilo. Prosim, predajte mu ga. S toplimi grškimi pozdravi ...«
Ko profesorica zdaj številnim dijakom pripoveduje to zgodbo, je v razredu popolna tišina.
