Tiskane izdaje
Inflacija besed, ki so zadnje čase del vsake novice, reportaže, komentarja v vseh medijih. Kaj je sploh empatija? V čelnem režnju možganov so tako imenovani zrcalni nevroni, piše Irena Štaudohar v knjigi Magija za realiste. »Kadar samo opazujemo srečnega ali jeznega človeka, v naših možganih delujejo isti predeli kot takrat, kadar smo sami srečni ali jezni. Ko recimo beremo neko zgodbo, se v naših možganih sproži enak odziv, kot da bi se nam dogodek iz zgodbe resnično dogodil.«
Zdaj vemo, zakaj je umetnost tako pomembna. Uči nas trenirati čustvo vživljanja v kožo drugih, ki je pomembno za ohranjanje vrste, za vsako civilizacijo. Izraelski pisatelj Etgar Keret mi je veliko govoril prav o empatiji. Mislim, da je prav pomanjkanje empatije krivo za svet, v katerem smo, je rekel. »Empatija je nekaj, kar je v nas, toda sistem počne vse, da bi jo uspaval. Ljudje smo čredne živali in razlog, da smo vzpostavili moralne zakone, je v resnici zelo pragmatičen. Morali smo preživeti drug z drugim. Družbe, v katerih niso imeli moralnih pravil in s tem ne empatije, niso preživele.« Empatija je nasprotje apatije, ki se povečuje z množenjem količine informacij. Empatija je nasprotje cinizma, ki se zaradi občutka, da v morju nasprotujočih si informacij ne moremo vplivati na nič več, razrašča po vseh poljih družbe.
Jasno je, da živimo v svetu, kjer smo nenehno izpostavljeni nevihti informacij, posledično postajamo vse bolj neobčutljivi. Zanima me, kako to nenehno deževanje informacij, podob groze, trpljenja drugih vpliva na nas, če sploh. Na naš odnos do drugega, do sočloveka. Kako se je z novimi mediji in družabnimi omrežji sploh spremenilo naše razumevanje sveta in kako se spreminjajo naši možgani. Res premoremo toliko sočutja, kolikor lajkov smo sposobni klikniti ob pretresljivi podobi begunskega otroka? Zdaj smo na preizkušnji: lahko bomo preverili ali se bo naša »spletna empatija« spremenila v aktivno, živo izkušnjo.
