Tiskane izdaje
Čase tovarišic je generacija žensk, ki so danes v najboljših letih, zamudila. Padla je v čas gospodičen, ki jim je veter na maturi visoko dvigal krila, in okusila čase gospa, ki znajo reči hvala, ko jim (pravi) moški pridržijo vrata. In za mišjo dlako je ta generacija ujela celo čas dam, doživela aristokratski poljub na roko, tiste sorte, veste, ko se ženska v zadregi ozira okrog, ker ji manjka samo še Jay Gatsby, da v dolgem trenutku, ko odleplja ustnice z njene dlani, dahne: »Milostljiva!«
Če je z gospodičnami še nekako šlo, se je generaciji Apolla pri gospeh zataknilo. Gospe imajo šoferje. Kaj so torej tiste z avtomobilom, a − brez šoferja? Dame? Ali morda milostljive? Dilema je, zdi se, večna. Davnega 1927. leta se je o njej v tedenski prilogi Jutra razpisal − moški. Ali naj se slovenske gospe nazivajo milostljive ali ne, se je spraševal in hkrati ugotavljal, da se je ta od vetra nanesena tuja zel bohotno razrastla in da je ni slovenske vrtnarice, ki bi jo hotela izruvati. Zato je v zel zarezal on. Moški.
Nekoč je imel čast sedeti za omizjem, kjer je neki gizdalin zakrivil strašno nerodnost. Ženske, ki so se bleščale od zlata − ali pa od »luninega svita ničevih titlov«, je ugibal −, je naslavljal z milostljiva, druge, z manj bleščave, z gospa. Ker zadnje niso bile deležne enakih poklonov v vseh njihovih zarjavelih različicah kot prve, so bile besne kot risinje ... Z enim samim uma svetlim mečem je možak rešil zadrego, rekoč: »Vse ste milostljive, vsaka pa je v družbi gospa, ki ji dolgujemo pozornost in čast kakor gospodični.«
Ženska ali tovarišica, gospa ali dama. Najlepša je še zmeraj beseda − mama. Najbrž, ker zmore edina v sebi združiti zgornje štiri, pa je še zmeraj − ena sama.
