Dobro jutro: Fantek

Domov je prišla po nočnem dežurstvu na urgenci okoli 11. ure zjutraj. Noč je bila burna. Iz nje so še vedno buhteli adrenalin, pomirjenost in zmagoslavje. Je bila težka noč? Ste koga rešili?

»Ne samo rešili. Tudi naredili smo ga,« se skrivnostno smehlja najmlajša iz družine.

Na urgenci je ritem neizprosen. Pred polnočjo obupan klic moža, ki je pripeljal rojevajočo ženo iz ene od vasi nad mestom: »Prosim hitro, pomoč, žena bo rodila v avtu!« Zdravnica in sestra tek proti parkirišču. Ne vem, kaj vzame leteča ekipa v takih trenutkih s sabo. Položaj ni bil ravno po predpisih, dete je imelo pol glave že zunaj. Najprej je bilo treba sleči hlače, a potem je šlo skoraj samo od sebe. No, zapisati je lahko, v avtomobilu na zadnjem sedežu pa ni tako kot piše v knjigah, v priročnikih, na spletu ... Vsa pravila in znanje lahko vržeš čez ramo, rešuješ in prilagajaš trud situaciji.

Samo potegnila sem ga in je že bil v mojih rokah. Potem dolga minuta in še kaj več hude napetosti. Dete je kljub topli poletni noči priplavalo v precej hladnejšo atmosfero, daleč od varnega in toplega, predpisanega mehkega zavetja. Pa ni in ni zavekalo. Minuta, minuta in deset sekund ... Tiste dolge sekunde: »Hej, obljubili ste mi prvi razred porodnišnice, to še begunskemu kampu ni podobno,« je rekel mali. Malo masiranja in spodbujanja je bilo treba, da je potem le zapel. Bo pevec, padalec, pesnik, intelektualec, strojnik, gasilec, reševalec ali direktor banke? Že prvega dne je bil zvezda večera. Šef izolske porodnišnice je dogodek pozneje povsem prizemljil: »Nič posebnega – skoraj vsako leto se zgodi kaj podobnega. S tistimi, ki se jim tako mudi na svet, je po navadi vse v redu.« Ampak mati in zdravnica sta pozneje kot borki iz prve linije ugotavljali, da le ni bilo tako vsakdanje: Ne vem, katera se je bolj tresla. Zgodi se redkim in morda enkrat v življenju. Če bi vsako jutro lahko govorili o podobnih zmagah.