Dobro jutro: Haptično stanje duše

Vse odkar je neka navihana prijateljica na facebooku skupini potepuhov postavila vprašanje, kateri so njihovi priljubljeni kraji, se sprašujem, ali človek lahko vzljubi mesto, otok ali kakšno daljno deželo, in še vedno ne vem, kako bi naredila svoj seznam.

Ko listam po spominih na to, spoznam, da »imam najraje« kraje, v katerih nisem nikoli živela, sem pa šla skoznje kot goba, vpijala tamkajšnje razpoloženje, pokrajino, predvsem pa – še bolj široko odpirala oči in dopuščala, da mi nova živopisnost polni zvedavo dušo.

Skoraj sem že napisala Lizbona. A sem šla tja žalostna, tako mi je okoli srca – kot nežen objem – ostal glas pevk fada iz tamkajšnjih lokalov. Nato sem pomislila na Jeruzalem, a mi je bilo takoj jasno, da sem tam imela bolj kot stare zidove z dokazi kontinuitete rada kljubovanje ustvarjalne energije. Hongkong? Neustavljivi šarm mešanice Vzhoda in Zahoda. Berlin – odkrita moč modernega internacionalizma. Tokio – žametna tišina urbane elegance.

Pravzaprav imam rada haptična stanja, v katera me pripelje vsako okolje asimetrične harmonije, tako da se pogled spremeni v dotik, zvok kot vibracija ostaja v trebuhu, vse to pa nato odteka v tisti del zavesti, ki skozi spomine na daljna mesta in minule čase poišče odgovor na vprašanje, kaj se nam dogaja tukaj in zdaj.

In medtem ko sem prebirala številne opise priljubljenih krajev, ki so jih ponujali drugi potepuhi, zasidrani na facebooku, se mi je zazdelo, da vsakega od njih spoznavam po opisu mest, otokov in dežel, ki jih imajo radi. In spet sem se vprašala, ali ni isto potovati po oddaljenih krajih in sedeti po drevesom modrosti, pod katerim bomo prav tako vedeli, da nam nežnost ozdravi žalost, da nam lepota prežene utrujenost in da je kaos smiseln zgolj kot ustvarjalno stanje novega spoznanja. Na koncu sem se odločila, da bo moj odgovor na vprašanje navihane prijateljice: moj najljubši kraj je odprta duša, v kateri stanuje svet.