Dobro jutro: Humor

»Kako čudovit zid. In kako ste Mongole prepričali, da so plačali zanj?« Karikatura v enem od ameriških dnevnikov, ki predstavlja Donalda Trumpa, ko na Kitajskem zidu takole nadobudno sprašuje kitajskega predsednika Xi Jinpinga, je vsekakor duhovita. In predvsem spet dokazuje, da je humor lahko eno najučinkovitejših orodij in orožij v boju proti politični (in seveda univerzalni) samozaverovanosti, samozadostnosti, oholosti in nadutosti. In seveda neumnost.

In vendar je humor pri nas skoraj popolnoma brez vrednosti. Res se je položaj v zadnjih letih nekoliko popravil, scena takšnih in drugačnih komikov se je precej okrepila, vendar se to pri vsesplošni atmosferi v državi skoraj ne pozna. Še vedno vztrajamo pri tipično zadrti slovenski pozi, vsakega vprašanja se lotevamo na smrtno resno, nemalokrat z veliko mero cinizma, prezira, zlobe in tudi odkritega sovraštva. To še posebno velja za ideološke teme in našo tako imenovano polpreteklo zgodovino, za kateri se zdi, da se sovraštvo celo iz dneva v dan stopnjuje.

Bi lahko bili partizani in domobranci, klerikalci in liberalci, levi in desni, socializem in kapitalizem ... predmet posmeha ali celo popolnoma politično nekorektnega norčevanja? Težko, to se vendar ne spodobi, na tem temelji in pade ves naš raison d'être, brez tega konflikta smo obsojeni na prazno životarjenje brez višjega smisla. Kot da do zdaj še nismo sprevideli, da politika še zdaleč ni edina zveličavna, še manj nosilec smisla, etike in morale.

In zato je čas, da se od nje vsaj nekoliko distanciramo. In to ne zgolj z jezo in zamero, ampak tudi in predvsem s humorjem. Ne zgolj iz veselja do praznega norčevanja, ampak ker je to najboljši način, da se naša rigidna prepričanja relativizirajo in omehčajo. In predvsem da nehamo v politikih videti mesije naše odrešitve. Trump pač nikakor ni edini, ki si zasluži jedko karikaturo ter redno javno in medijsko smešenje.