Dobro jutro: Idila

Drugi imajo bolj slikovite planine, bolj modro morje, bolj nepregledne ravnice, bolj dinamična velemesta in bolj nedotaknjeno divjino, pri nas je vsega skupaj zgolj za vzorec. Morda smo nekoliko bolj sentimentalni le, ko se vrnemo z daljše poti, vendar tudi v tem primeru fascinacija traja kratek čas, nato spet prevlada rutina.

A Slovenija je bila v nedeljo, ko sem jo prevozil od enega do drugega konca, resnično osupljiva, pa naj se to sliši še tako osladno. V Piranu je pihala zmerna burja, ki je na morje privabila nešteto jadrnic. Pot nazaj v poznem popoldnevu je potekala po nevihtah, ki so očistile ozračje, svoje pa je prispevalo še magično večerno sonce. Silhueta Nanosa je bila osvetljena z nenavadno svetlobo, prav tako kraške senožeti, kjer je potekala nenavadna igra sence in svetlobe. Podobno magičen je bil pogled na Kamniške Alpe in celo predeli, ki ne veljajo za posebno slikovite, so imeli drugačno podobo.

Vedno znova se spomnim besed nekega Izraelca, ki se kar ni mogel načuditi, zakaj smo pri nas tako zelo nezadovoljni: »Če bi mi imeli mir, takšne pašnike in gozdove ter takšno obilico vode, bi državo spremenili v raj na zemlji!« Marsikje – tudi tam, kjer nimajo nafte in petrodolarjev – jim je uspelo iz skromnih razmer ustvariti zavidljivo solidno družbo, ki seveda ni idealna in popolna, je pa skoraj približek najboljšega.

Lamentiranje se nam ne poda več, še posebno ne v smislu najnovejših migracij. In tudi če tam, od koder prihajajo begunci, ne bi divjale vojne in nasilje, so večinoma še vedno prisiljeni krpati konec s koncem sredi razbeljene puščave. Ki je prav tako očarljiva in magična – za turiste.