Ime

Pred leti je »pogumni neznanec« pisal takratnemu odgovornemu uredniku grdo anonimko, v katerem zahteva, naj me po prstih, ker sem o prebivalcih Izole pisal, da so Izolani. »A smo potem mi Ljubljanaani, al' kaj?« se je šopiril vseznalec. Danes se Izolani z zadostno mero ironije odzovejo na takšne pripombe in na ozkosrčno, omejeno zaznavo sveta v slovarjih. V najuglednejšem piše, da so namreč Izoljani ali kvečjemu Izolčani. »Prav ima ta slovar,« pravijo Izolani, »v slaščičarni pri Ekremu res dela nekaj Izoljanov. V vseh vikendih stanujejo Izolčani. Mi pa ostajamo Izolani.«

Pred dnevi je uredništvo klicala bralka, ki ni mogla verjeti, da so prebivalci Škofij Škofjoti. In potem sem ter tja beremo, da so »Škofljani« ali »Škofijčani«. Ko vse te jezikoslovce vprašamo, ali iz svojega popolnega znanja jezika vedo, kako se reče prebivalcem Bertokov, Marezig, Boršta, Ospa, Opčin, Kubeda, Sv. Petra, Krkavč, Hrastovelj ... ponavadi zmrznejo. Ali pa ugibajo in odkrivajo neznana ljudstva in prebivalce še ne odkritih planetov: Marezigančane, Opčinarje, Svetopetrce, Ospiče, Kubedance, Borštničane ...

V resnici imamo Bertošane, Marežgane, Bošterane, Osapce, Opence, Čubejce, Šupetrce, Krkočane, Hrastovce ... eksplozijo toponomastične lepote.

Za to lepoto imen velja eno samo pravilo: poslušaj ljudi! Če je Janez, je Janez in ne Junec. Od kod želja vsevedov po uniformiranju sveta, po siromašenju jezika in jezikoslovni diktaturi? Samo na videz so minili časi ponemčevanja, poitaljančevanja ... Zelo hitro se jezikoslovnega nasilja navzame tudi slovenistični čistun, ki samo na videz obvlada pravila tega jezika in si hkrati ne dovoli svobode, različnosti v enakosti, kontrapunkta, sinkope, džeza, če hočete.

Pustimo ob strani, da najbližji sosedje Dekance radi zbodejo, da so Pesjani. Toda Izolani ostajajo Izolani. Vprašajte Rudija Bučarja.