Včasih se je bilo nevarno podati na morje. Za prvim rtom so čakali pirati in te ogulili do zadnjega beliča. Imel si srečo, če samo to.
V času najdražjega dolarja sva si omislila pot v San Francisco. Na letališču pa naju na prijavnem pultu Air Berlina zadržijo dekleta: »Letala ni, prespali boste v Benetkah.« Niso pomagale ne lepe ne grde. Naslednjega dne je Air Berlinovo letalo zamudilo povezujoči let v Düsseldorfu. In tako ostanemo še en dan v Evropi na (drugem) letališču. Resda v Sheratonu, toda zaradi druge največje letalske nemške družbe (tudi Nemčija ni več tisto, kar je bila) sva izgubila plačan let iz New Yorka v San Francisco in tam plačan hotel. Tretjič so naju s tridnevno in triurno zamudo vendarle pripeljali do New Yorka. Naslednje dni sva imela presneto srečo, ker nisva dobila vstopnic za muzikal Hamilton. Hiphop predstava na Broadwayu o emigrantih, ki so temelj bogate Amerike, je razprodana. Ostajajo le tiste po 800 ali 1000 dolarjev, ki pa si jih povprečen Slovenec ne privošči, ker o emigrantih po zaslugi novega predsednika tako ali tako vemo že vse. Raje uživava v desetkrat cenejši predstavi o Židih, ki so jih pregnali iz carske Rusije. V odmoru se hočeva odžejati, pa naj stane, kar hoče. A veste, koliko stane eno navadno majhno pivce za šankom v skromnem broadwajskem gledališkem baru? 14 dolarjev! Zdaj vem, zakaj so Američani vzhičeni nad našim pivom.
Na poti domov nam ista letalska »izguba« izgubi še oba kovčka. Doma izvemo, da je naši na letalo čakajoči sotrpinki ista letalska družba za enodnevno zamudo velikodušno ponudila sto dolarjev bonusa pri naslednjemu nakupu letalske karte. Pa saj tega nakupa ne bo več, smo prepričani osmoljenci. Za vročo izmenjavo mobilnih podatkov za piko na i dobimo še dvestodolarsko zabeljen račun za telefon. Zdaj pa povejte, ali so se gusarski časi sploh kaj spremenili! Ampak, imela sva srečo: ni bilo hujšega.