Dobro jutro: Imeti drug drugega

Rasim. Rudar. Rojen v Jugoslaviji, letnik 1967. Bosanec. Človek, ki je zrastel v normalnega moža brez celice, ki se ji reče prava družina. Življenje res piše romane. Če bi ga napisalo o njem, bi se bral skoraj kot Mehmedalijeva Huda jama, od koder je tudi Rasim na sonce nosil »ostanke« povojnih pobojev. Bilo jih je za eno veliko mumificirano družino ...

Ko je imel tri mesece, je ostal brez očeta. Ko jih je dopolnil šest, je ostal še brez mame, ker je odšla za boljšim življenjem. Brez otrok, ki so bili njena edina družina. Novo družino sredi bosanske pušče bogu za hrbtom so nato sestavljali štirje zapuščeni otroci. Najstarejša, sestra, je imela komaj osem let. Bila je mama in oče trem bratom, vsi pa so bili del velike družine nekaj dobrih sosedov, ki so si pritrgali od ust, da so dali jesti tudi njim.

A zaspati in usvojiti, kaj je dobro in kaj ni prav, so morali sami. Kolikokrat so vrata njihovega doma ostala odprta vso noč. Skoznje so slišali tuje očete robantiti in razbijati. Kaj bi dal takrat, da bi imel očeta, ki bi me kregal, pravi Rasim, in mamo, ki bi me gladila po glavi, preden zaspim. Ali pa dva očeta. Ali dve mami. Samo da bi bil kdo tam ... Da bi mu pripadal. Da bi od mene zahteval, naj se učim, naj nosim dobre ocene, naj se umijem in grem spat. Da bi bil moja družina. Kakršnakoli. Da ne bi bil drevo, ki raste sámo.

Rasim ima zdaj po vseh »družinah«, ki jih je v življenju doživel, svojo pravo družino. Če ga vprašate, kaj je družina – in zadnje tedne so ga kar nekajkrat – ne potrebuje etimološkega slovarja, da zadene bistvo. Zgolj na svoje življenje se ozre in strne: »Družina je, kjer imajo drug* drugega ...«

In pove zgodbo o pravem očetu, ki ga ni imel, pravi mami, ki je šla, o zapuščenih otrocih, o dobrih sosedih, tujih strogih očetih in tujih dobrih mamah in nazadnje o drevesih, ki rastejo sama ...

*tovariš, sopotnik