Dobro jutro: Isadora

»Navdih črpam iz dreves, valov, oblakov in naklonjenosti, ki obstaja med strastjo in neurjem, nežnostjo in blagim vetrcem. V svoje gibe si nenehno prizadevam vnesti vsaj delček tiste božanske kontinuitete, ki daje vsej naravi lepoto in življenje.«

Tako je svojo umetnost opisovala Isadora Duncan. S temi besedami je vrhunska plesalka pojasnjevala, od kod v njenih gibih ta poganska duhovnost. Tako je vsem, ki so jo oboževali, razjasnila, kaj je v resnici ustvarjalna svoboda: to, da se z bosimi stopali dotakneš božanske dlani nevidne nesmrtnosti.

»Zbogom prijatelji, odhajam v slavo!« so bile njene zadnje besede, poslane v noč, ki je prekrivala Nico, trenutek pred tem, ko je kolo avtomobila ujelo svileni šal, ovit okoli njenega vratu, in ga spremenilo v smrtonosno zanko.

Je v tem trenutku vedela, da bo po smrti postala nesmrtna?

Odgovor na to vprašanje sem poiskala v pravkar izdanem romanu Isadora ameriške pisateljice Amelie Gray, nato pa spet gledala stare posnetke te brezčasne plesalke. Pred menoj se je na gole prste dvigovala prava boginja s človeškim trpljenjem, kakršnega lahko doživi zgolj mati, ki je izgubila vse tri otroke. Pred menoj je še vedno ženska, ki se je dotaknila tal pekla in sama odprla nebeško neskončnost, da po njej raztrosi svoje zvezde.

In tako je nebo Isadore Duncan še danes videti kot predstava svobode ženskega telesa in človeškega duha, svobode, ki ne pomeni odrekanja bolečinam in pobega v breztežno stanje, ampak, ki vse to – tako strahotno trpljenje kot neukrotljivo življenjskost – povezuje v gibanje. Ko nato nekoliko bolje pogledamo, kaj vse so s svojimi odtisi naredila njena bosa stopala, bomo dojeli, kako se čas obrača na vrtiljaku in prinaša vojne in revolucije, mir in upanje, moč ženske in nemoč človeka, da bi enkrat za vedno izbral pravo stran človekoljubja. Zato je Isadora toliko bolj pomembna: častila je svet, v katerem čustva niso človeška slabost, temveč vir najvišjega navdiha.