Dobro jutro iz Pjongčanga: Kako sem skočila s skakalnice

Saj niti ni bilo tako hudo. Začutila sem, da se tresejo konice mojih smuči, ko sem se približevala robu skakalnice, videla sem, da se tribune na stadionu manjšajo, in nazadnje sem se spustila na sneg … ter snela velika očala za navidezno resničnost, ki mi jih je prijazno dekle v modro-beli uniformi postavilo na glavo.

Grem zdaj lahko v bob, sem jo vprašala; seveda, lepo prosim, je rekla in mi postavila na oči druga očala. In ko sem zabila še tri gole na hokejskem igrišču – jasno, vse na istih navideznih olimpijskih igrah –, sem se počutila, da sem se ta dan dovolj ukvarjala s fitnesom, zato sem se zadovoljna obrnila k Samsungovemu tabličnemu računalniku, na katerem so predstavljali prihodnost.

»Predstavljajte si, da hodite po ulici,« je pripovedoval glas. »Pozno ponoči, zunaj ni nikogar. Toda zaradi delovanja mreže 5G se povsod, kjer hodite, prižigajo ulične svetilke.« Takšna bodo pametna mesta, ko jih bodo nekoč vključili v mrežo pete generacije spleta, pojasnjuje glas v paviljonu Korejskega telekoma, postavljenem na trgu Gvanghvamun v središču Seula. Tu se mešajo sedanjost, navidezna resničnost in prihodnost, po pol ure, preživete na navideznem snegu in ledu, nisem več prepričana, ali je sonce, ki sije skozi okno, pravo ali morda digitalno.

Na velikem zaslonu v paviljonu KT prikazujejo tekmovanje v deskanju na snegu in Shaun White pravkar osvaja zlato medaljo. Toda posnetek se ponavlja in Američan je razdeljen na nekaj slik; pojavljajo se številke, ki ocenjujejo, kako uspešen je bil njegov nastop, in spet je resničnost razrezana na sloje s časovnim bralnikom … ali pa vsaj jaz to tako razumem.

Stopim na ulico. Sonce je vendarle pravo. Tudi veter je resničen in mrzel, čeprav me ne moti, saj sem še vedno pod vtisom skoka s skakalnice. Iščem stavbo, v kateri bi morala imeti intervju, in naključno pridem pred vrata, na katerih piše »Center za preprečevanje odvisnosti od interneta«. Korejci pete generacije so res mislili na prav vse!