Dobro jutro iz Pjongčanga: Novo leto

Tu ne slišijo radi, da mu rečete »kitajsko novo leto«. Seollal – to dobesedno pomeni »prvi dan« – je korejski praznik, in čeprav so tukajšnji lunarni koledar razvili iz kitajskega sistema štetja mesecev in dni, danes praznujemo korejsko tradicijo.

Ko sem kolegico s televizije Arirang vprašala, kaj počne in ali bi se lahko videli v četrtek, me je vljudno zavrnila. Večer pred novim letom bo skrila čevlje, da ji jih ne bi ukradli demoni in bi bilo prihajajoče leto zato nesrečno. Nato mora naslednje tri dni preživeti v hiši svojega moža, saj seollal pomeni, da je snaha v kuhinji in družina za mizo, tigrov mesec, kakor se imenuje prvi mesec v korejskem koledarju, pa tako zagotavlja, da bodo tudi vsi nadaljnji meseci do konca leta srečni in bogati.

V redu, sem rekla in vprašala kolegico, kaj kuhajo v praznični kuhinji, in že je začela veselo naštevati: juho z riževimi kolački, kar pomeni, da bodo vsi postali za leto dni starejši, zavitke testa, polnjene s svinjino in kimčijem, rakovo in zelenjavno omleto, tanko kakor palačinka, marinirana rebrca na žaru, sladek riž s suhim sadjem in semeni …

Pred obrokom se poklonijo prednikom. Pred sliko pokojnikov postavijo krožnik s slaščicami. Tako čas pridobi popolnoma drugo razsežnost. Kontinuiteta se spremeni v družinski zaklad.

Otroci se globoko priklonijo pred starejšimi in jim zaželijo veliko srečnih dni, starši, babice, dedki, tete in strici pa najmlajšim podarijo svilene zavoje z bankovci. Potrudijo se, da bi bili bankovci popolnoma novi, da bi šelesteli, medtem ko osivele glave darujejo tistim, ki rastejo in se učijo živeti, to, kar bodo v življenju najbolj potrebovali: modrost.

Ali je družba hkrati lahko sodobna in tradicionalna? Korejska poskuša biti natanko takšna. Včasih sodobnost prevlada, saj si je težko predstavljati, da desetmilijonski Seul temelji na 4000 letih zgodovine. Včasih vse utihne, da bi govorila tradicija: Saehae bok mani bad eusejo! Naj bo v vašem letu veliko sreče. Kaj sploh še potrebujemo poleg modrosti?